Mediacija, kompromis, … karkoli?

Tako na Hrvaškem kot pri nas smo v zadnjih osemnajstih letih slišali že marsikaj. Številni, tudi tisti, ki bodo morda na koncu le imeli prav, so bili označeni za izdajalce. Resno vprašanje, za katerega je treba poiskati racionalne, ne čustvenih razlogov je, zakaj se slovenska (ali Hrvaška) politika trudi poenotiti zgolj takrat, ko se ukvarja s sosednjo Hrvaško (ali Slovenijo). A to je že druga tema. Nacionalni interes je nedvomno več kot zgolj prenos notranjih, zelo priročnih in brez večjih (intelektualnih) naporov opredeljenih pogledov na zunanjepolitična področja. Zunanjepolitične opredelitve so in bi morale biti širše in daljnosežne. Take, ki presegajo štiriletna obdobja in ne postanejo vsakič znova priročen element notranjepolitičnih podpihovanj. Strategija! Prisotnost kritičnih, vsebinskih razprav, ki v svojem bistvu in namenu nikakor niso žaljive, temveč nasprotno, so dobrodošle za iskanje najboljših idej, je nekaj, kar se uveljavi z leti, s tradicijo. Je predvsem stanje politične kulture. Zanjo pa so dvom in kritika, tudi nestrinjanje, osrednje demokratične vrednote.

Slovenska zunanja politika je postala tematski talec Hrvaške, drugih usmeritev v javnosti pravzaprav več ni moč prepoznati. Dolgoletno poudarjanje majhnih programskih razlik strank je privedlo do pričakovanj v javnosti, ki jim bo zelo težko zadostiti. Vsak novi predlog, ki ga bo, ali pa ne bo spisal Olli Rehn, bo imel v sebi nekaj, česar si nobena od vlad ne želi. Bo nek načelen, racionalen kompromis, ki že v osnovi ne bo dogovorjen med stranema, temveč bo nekako hladno predstavljen od zunaj. Tako je tudi bolj verjetno, da bo splošen, presplošen, celo poenostavljen. Vsiljen pač ne more biti, a ne glede na to, kako se trudimo in iščemo zunanje akterje, ki nam naj pomagajo, je osrednji problem zgolj in samo v tem, da se slovenska in hrvaška politika preprosto pač ne strinjata. Nedolgo nazaj, ko je komisar Rehn predlagal mediacijo, je bilo skoraj bogokletno podvomiti o predlogu. Kaj šele postavljati vprašanja o vsebinskih razsežnostih in ciljih. Češ, da so imena, ki so v igri za mediacijsko trojko tako ali tako jasno zagotovilo. Zdaj je zgodba obratna in poglejte, predlog je takoj postal javno dostopen. In jasno je, da Rehnov predlog arbitražno-sodne poti za slovensko politiko, tak kot je, ne more biti dokončen. Vsakršno dopolnilo pa bo potrebovalo tudi pristanek Zagreba. Glede na tisto, kar je o vsebini slišati, smo bržčas spet na začetku.

Tako slovenska kot hrvaška politika ne popuščata v svojih stališčih, zato je vsak kompromis nujno predstavljen kot kapitulacija, poraz. Rehnovo posredovanje je že z vidika njegovega širitvenega resorja za slovenska stališča težavno. A če obstaja politična volja za razrešitev tega vprašanja, potem mora obstajati tudi pot, ki pa ne vodi prek Bruslja, kjer se komisiji mandat izteka, temveč prek Ljubljane in Zagreba. Ali sta premiera Pahor in Sanader tista, ki sta se zmožna dogovoriti, pa naj ostane retorično vprašanje.

Matjaž Trošt (novinar Radia Slovenija)