Republikanski kandidat za predsednika bo kot kaže John McCain, z velikimi možnostmi za zmago proti demokratskima zvezdnikoma Hillary Clinton in Barackom Obamo.
Preberite tudi: Zmedena tekma za delegate na ameriških volitvah.
Po prvih porazih sem Mitta Romneya preprosto poslal domov. Zmotil sem se. Tako preprosto je to. Konec koncev bi bil njegov prihodnji dom lahko tudi Bela hiša. Romneyjeva uspešna plovba po strankarskih zborovanjih in primarnih volitvah je odraz trenutnih gospodarskih razmer v ZDA. Obenem predstavlja poskus poenotenja najbolj konservativnih centrov vpliva in moči, ki so v drugem mandatu zdajšnjega predsednika postopoma postajali vse manj izraziti. Romney kot uspešen poslovnež – njegovo vztrajanje je tudi posledica debeline njegove denarnice – ponuja populistično mantro, da bo počistil Washington ter prebivalcem ZDA omogočil nova delovna mesta. Četudi je tudi ekonomskim analfabetom jasno, da delovnih mest, ki so odšla v slabše plačane predele (v Mehiko), pač ne bo nazaj. Kar ne pomeni, da novih delovnih mest, tudi na račun outsourcinga, ni možno odpirati. Le da Romney ni povedal, da bodo ta drugačna.
Z vidika trenutnih gospodarskih razmer Romney bolj smiselna odločitev
Ameriški heroj John McCain, kot ga je označil iz predsedniške tekme odstopljeni nekdanji newyorški župan Rudy Giuliani, je glede na moralne ali vrednotne parametre predstavnik liberalnega krila republikanske stranke. Močan v obrambni in varnostni politiki, šibkejši na ekonomskem področju. Z vidika trenutnih gospodarskih razmer v ZDA je Romney bržčas bolj smiselna odločitev, a se bo moral tudi McCain kmalu, če ne prej pa v boju proti demokratskemu kandidatu ali kandidatki krepko potruditi, da ne bodo Clintonovi z izjavami o tepcih in ekonomiji spet prišli na svoj račun. John McCain je za razliko od Romneya veliko težji tekmec za demokratsko stran, saj velja za sprejemljivega tudi za ne-republikance.
Obama in Clintonova še naprej v nehvaležnem položaju
Morebitna kandidatura Hillary Clinton je izrazito krepko gonilo združevanja republikanskega sovraštva. Če so v veličastni stari stranki prenesli, da sta Beli hiši vladala dva Busha, se jim zdi misel na to, da bi Bill Clinton znova sedel v Beli hiši, ob tem, da tam ne bi počel ničesar, naravnost odvratna. Barrack Obama in Hillary Clinton sta še naprej v nehvaležnem položaju. Oba sta soočena z dejstvom, da morata napadati zaveznika, vedoč, da več, ko povesta o drugem, več streliva ponujata republikanski strani za čas, ko bo šlo zares. Njuni pogledi so dokaj podobni –Clintonova je denimo glasovala za vojno v Iraku, Obame takrat v senatu še ni bilo – zato ni čudno, da se iskanje razlik med njima osredotoča na izkušnje, z nepotrebnim vstopanjem k vprašanjem rase ali spola. Izkušnje so v boju Obame s tekmecema, močno na strani Clintonove in McCaina. Največje razlike med demokrati in republikanci so poleg ekonomije pri odnosu do Iraka in v stališčih do vrnitve ameriških vojakov. Razprava o obrambno-varnostni politiki pa je vse prej kot voda na mlin demokratov.
P.S.: Še vprašanje za milijon dolarjev: kje je Al Gore in koga bo podprl?
Matjaž Trošt (novinar Radia Slovenija)
3
