Masturbiral v knjižnici, v gozdu pa …

Se še spomnite, kaj ste si želeli postati kot otrok?

Nikoli nisem imel želja in tudi danes jih nimam. Prepustim se, da me pelje pot. Kamorkoli. Če to pomeni, da se zbudim v smetnjaku, se pač zbudim v smetnjaku.

Aha in kako smo prišli do smetnjaka? Ne spomnim se.

Ne pijete alkohola, pa se vam to še vedno lahko zgodi? Se zgodi (smeh). Um je nevarnejši od vseh substanc.

V čem ste se najbolj razlikovali od sovrstnikov? Po preživljanju svojega prostega časa, ki je bil izključno knjižnica in gozd.

Kaj ste počeli v gozdu? Ne bi rad povedal.

Pa v knjižnici? Masturbiral tako kot ostali.

Kako je videti Jure Godler v sproščeni različici? Druge različice ni.

Na vaši spletni strani piše "človek mnogo obrazov in talentov". Kateri je najbolj resničen? Hja, ljudi je fino zmesti, fino je, da se nekdo igra, da ni resnosti. Najbolj grozljiva stvar na svetu je človek, ki se jemlje resno. To je popoln propad sistema.

Kdo vas najbolj zmede? Nihče. Ker vse vzamem iz zamaknjenega kota.

Pajkov se še bojite? Ne, ničesar več se ne bojim

Ste se jih, ali je to izmišljotina? V enem intervjuju ste dejali, da se bojite pajkov in krvi. Res? Neverjetno. Marsikaj sem že povedal. V glavnem nič, kar sem povedal, ne drži (smeh).

Kdo vas je naučil čarovniških trikov? Bil sem navdušen nad Davidom Copperfieldom. In to me je fasciniralo. Da se dogaja drama! Ne more biti vse v življenju resno.

Kateri trik je vaš največji hit? Spremeniti vodo v urin. Steče popolnoma naravno. No, sumim, da ni čisto naravno, da imajo nekateri organi vseeno prste vmes.

Je trik higieničen? Nikakor!

Kateri je vaš najbolj bizaren spomin na dijaška leta? Najbolj bizaren je spomin na krst "fazanov". Ko so mi v dijaškem domu razbijali po vratih in zahtevali, da pridem ven. No, ker sem se iz gimnazije v Brežicah prepisal na srednjo glasbeno in baletno gimnazijo v Ljubljani in bil vmes pol leta doma, tehnično nisem bil več v 1. letniku. Če bi takrat odprl vrata, bi dobil najmanj "štil" od metle v rit. Najmanj!

Tudi na študentske zabave menda niste hodili. Nikoli. Nisem se gibal v taki družbi. Mi smo raje brali knjige. Čeprav to ni več v modi, je pa neverjetno zabavno.

Kašen je vaš inteligenčni kvocient? Ne vem. IQ je nepomemben. Intelekt je samo pripravljenost upravljanja z znanjem. Intelekt je nepomemben, blef, larifari.

Pri šestih letih ste se sami naučili angleščine. Ste hodili na šolska tekmovanja? Na nobena tekmovanja nisem hodil, ne priznavam nobenega izobraževanja.

Kakšna je vaša formalna izobrazba? Končujem Akademijo za glasbo v Salzburgu, vendar mi ni do formalne izobrazbe, z njo si v življenju ne morem pomagati. Od življenja in od nikogar ne potrebujem nič. To, da vedno nekaj potrebujemo, je center vseh težav na Zemlji. Vsak bi nekaj rad, pa ne ve, kaj.

Še velja, da se vas najlažje pomiri, če se vas postavi pred televizor? Uf, tega je že dolgo nazaj.

Ne velja več? Niti ne, res pa je, da sem ogromno časa preždel pred televizijo.

Kaj vas danes umiri? Izključno tišina.

Pri dvanajstih letih ste menda redno pošiljali scenarije za nadaljevanko Star Trek: The Next Generation. Paramount vas je celo povabil v Hollywood, da se jim predstavite. Zakaj Star Trek? Ja, bil sem navdušen. Um se zelo rad privije na stvari, ki so neraziskane. Marsovci, vesoljci, vse te možnosti.

Danes (pogovor je potekal v torek – op. a.) vas v Trbovljah čaka predpremiera predstave Moja dežela. Kako se otepate treme? Treme nimam, ker me nikoli ni bilo strah blamaže. Pa ne, da je ta predstava blamaža. Nastopanje mi nikoli ni povzročalo težav. Nekaj bomo naredili in se osmešili. Pa kaj?

Kdaj ste prvič nastopili? Mislim, da sem okrog leta 1994 nastopal z violino. Šlo je za moj prvi nastop v glasbeni šoli. Menda bi moral biti nadvse urejen, prikazal pa sem se v kavbojkah in majici in ker sem bil na nek način nedostojen, sem edino takrat zares imel tremo.

Kako vam je uspel nastop? Nastop je bil fenomenalen, dobil sem recenzijo v New York Timesu.

Kakšna je Moja dežela? Gre za predstavo Jonasa Žnidaršiča. Njegovi zen trenutki, tisto, kar ostane, ko se s površine odstrani balast.

Nekoč ste dejali, da je možnost komentiranja blogov največji dosežek samostojne Slovenije. Kako danes gledate na to? Ja, to sem dejal v tistih časih, ko sem bil bloger. Ko sem pri svojem prvem stiku z blogom videl, kako interaktivnost postaja izredno nekonstruktivna.

Vi kot avtor se podpišete, komentatorji se ne. Ja in zelo me veseli, da so se socialna omrežja razvila v tej smeri, da ni nihče več anonimen. Če ti kdo reče "Jebi si mater, idiot," lahko njegovo identiteto takoj preveriš. Isto na Twitterju.

Ste aktivni na socialnih omrežjih? Ja, igram se s tem in imam pri tem občutek boga. Lahko pogledam, kaj je kdo počel na dopustu, s kom je bil, preverim še njegov profil in tako dalje.

Kateri bo vaš naslednji lik, ki se ga boste lotili kot imitator? Pride in gre. Brez načrtov.

Pride navdih? Ne, pride lik.