Londonu najbližje smučišče je Krvavec!

Kot direktor Grand hotela Union je gostil zanimive in svetovno znane goste. Britansko kraljico Elizabeto II., Billa Clintona, Dalajlamo, Umberta Eca, Mikko Makinena, Rogerja Moora. Šestdesetletni Lipovšek je začel kot strojnik, nato diplomiral iz filozofije in sociologije, bil je raziskovalec, nadaljeval pa je kot direktor marketinga v takratnih Emona hotelih. Leta 1990 ga je zaneslo v novinarstvo, postal je direktor in glavni urednik Kmečkega glasa, od leta 1991 pa je v Grand hotelu Union.

Pogovor je bil zanimiv kot njegovo življenje. Izvedeli smo, kako je Bill Clinton v Ljubljani pobegnil varnostnikom, kakšni so recepti za konec šepanja slovenskega turizma, zakaj so Angleži najhitreje na smučeh v Sloveniji in zakaj je Slovenija turistično slepo črevo Evrope.

V vašem hotelu ste gostili številne znane ljudi. Kdo od gostov vas je najbolj navdušil? Takšnih gostov je bilo več, a mislim, da bi lahko na prvo mesto mirno postavil angleško kraljico Elizabeto II. Osebje v hotelu je s svojim šarmom osvojila v trenutku.

Tudi z značilnim angleškim humorjem? Z njenim veličastvom nisem mogel zelo humorno komunicirati, čeprav sem bil z njo veliko v stiku. Bila je seveda ustrezno kraljevsko dostojanstvena, več humorja smo slišali od njenega moža princa Filipa, ves obisk pa sta prevevala neverjetna sproščenost in prijetno vzdušje. Princ Filip nas je navdušil. Ne samo zaradi tega, ker je izkazal izjemno zanimanje, na primer za stavbo hotela in za Ljubljano, ampak tudi z angleško sproščenostjo in humorjem.

Pri vas je leta 1999 bival tudi ameriški predsednik Bill Clinton. Standardi varovanja so bili zelo visoki, bilo je točno določeno, kje se mora gibati osebje, in podobno. Clinton je bil zelo sproščen. Nekega večera je prišel z očitno nekoliko dolgočasne večerje z Brda, ni še bil razpoložen za spanje in se je začel sprehajati po hotelu. Naše osebje je navdušil.

Pred tem sem bil z vodjo varovanja v kleti, vse je imel pod nadzorom, računali smo, da se lahko sprosti, ker bo šel predsednik spat. V nekem trenutku je skočil od mize in stekel po stopnicah. Rekel sem si, da se nekaj dogaja, počasi sem šel za njim in – šok: predsednik je bil v recepciji.

Seveda so takoj zaprli vsa vrata, nobenih izhodov in vhodov ni smelo biti. Ugotovili so, da so bili poleg našega osebja tu le še Američani, to je malo sprostilo dogajanje. Clinton si je nato kar slabo uro ogledoval hotel in se pogovarjal z ljudmi, kakor bi bil Ljubljančan, ki je stopil s ceste.

S finančnega vidika je to obisk kakor vsak drug, nič posebnega, marketinškega učinka pa ne morete plačati. Koliko imamo Američanov, ki izberejo hotel v Ljubljani zaradi obiska Clintona … Imeli smo celo ameriškega gosta, ki je spraševal, ali je mogoče najeti apartma, v katerem je spal predsednik. Seveda je mogoče, smo rekli.

Takšni dogodki so priložnost tudi širše, za slovenski turizem. Katere pa so neizkoriščene priložnosti in zablode slovenskega turizma? Zabloda je to, da se zadnjih 30 let mentaliteta trženja turizma v Sloveniji ni veliko spremenila. Zabloda je trmasto vztrajanje pri načelih, ki danes preprosto ne veljajo več. Zabloda je morda tudi to, da si predstavljamo, da je Slovenija tako zelo lepa in da ima toliko lepih stvari, da morajo gostje že zaradi tega priti sem in se jim čuditi.

Slovenija ima v mednarodnem trženju izjemno priložnost v kongresnem turizmu, ta je daleč najbolj dobičkonosna veja znotraj turizma in pri tem smo zadnja leta popolnoma zgrešili. Imamo kongresni urad Slovenija, ki naj bi med drugim hotelirjem odpiral vrata do ponudnikov kongresov. Javna agencija SPIRIT je za raziskave v turizmu, brez katerih bi bilo človeštvo morda celo bolj srečno, namenila nekaj 100.000 evrov, medtem ko je lani kongresni urad dobil 44.000 evrov, čeprav deluje na zahtevnem mednarodnem trgu.

Dunaj je leta 2011 organiziral 181 kongresov, tako da so se naši tamkajšnji kolegi s cenami namestitve lahko pravzaprav šalili. Prihodek kongresnega urada Züricha je bil istega leta 2,2 milijarde švicarskih frankov. Ljubljana in Slovenija se s tema mestoma ne moreta primerjati, lahko pa se jima približamo. Ne potrebujemo 100 kongresov v Portorožu, na Bledu ali v Ljubljani, a če bi jih pripeljali 30 ali 40, kar ne bi bilo težko, slovenski turizem ne bi bil na tako majavih nogah in ne bi tako šepal, kot šepa danes.

Katere so še druge neizkoriščene možnosti? Iz rok priložnosti izpuščamo tudi zato, ker smo zelo slabo dostopni. Ko bo Hrvaška postala del schengenskega območja, sem prepričan, da bo Zagreb postal prvo letališče za Ljubljano. Na Brniku ukinjamo proge, kot sta Pariz in London, oziroma nekaj časa letimo, potem spet ne. Kaj s tem sporočamo svojim gostom?

Katero smučišče je Londonu najbližje? Šok – Krvavec. Z londonskih letališč do Brnika imate dobri dve uri. Koliko imate od Brnika do Krvavca? Tako rekoč nič. Avstrijska in nemška smučišča so časovno neprimerno bolj oddaljena, saj morate priti v Innsbruck, Salzburg ali München in potem potovati do njih.

Strategija razvoja turizma se ne dotika teh vprašanj? To je ena od najbolj neuporabnih strategij, kar sem jih kdaj videl. Z eno besedo ni omenjeno sodelovanje v regiji z Italijani, Avstrijci, Madžari ali Hrvati. Postajamo neko slepo črevo Evrope in mislimo, da smo sami sebi povsem zadostni. Ukinjamo vitalne letalske linije z zahodom in hkrati pričakujemo, da bomo razvijali turizem.

Druga težava je organizacijska razdrobljenost slovenskega turizma. Ljudje, ki se ukvarjajo s turizmom, še vedno razmišljajo, ali naj Slovenijo razdelimo na 13 ali 14 turističnih regij. Država, ki je turistično zelo razvita, Avstrija, jih ima osem. Ta razdrobljenost onemogoča učinkovito nastopanje turizma v tujini, tudi sredstva se drobijo.

Če poskušava najti tudi kakšno pozitivno zgodbo, kje je Slovenija turistično močna? Ena skrajnost je, da bi bili pretirano evforični o lepotah Slovenije, druga pa, da bi to zanemarili. Slovenija ima kaj pokazati tujim gostom. Slovenija je lahko zelo prijeten cilj za evropske goste, čezoceanskim gostom pa jo je zelo težko prodati. Ko pa jo umestimo med Dunaj in Benetke, v srednjeevropski prostor, je to nekaj, kar daje temu bivanju dodano vrednost.

Imamo odlično zgodbo. Ti gostje lahko pristanejo na Dunaju, ki je mednarodno letališče z neposrednimi leti. Nekaj dni lahko ostanejo v partnerskih hotelih, k nam pa pridejo brez mejne kontrole in z evri, kar je velika prednost. Lahko se ustavijo na Ptuju, ki je za azijske turiste fascinantno mesto, je drugačno, lepo urejeno, imate ptujsko vinsko klet. Ljubljana ima svoj šarm, Postojnska jama navduši vsakogar, imamo Obalo s Piranom.