Kako kupiti ročno uro?

Zapestna ura je na rovaš mobilnih telefonov v zadnjih petnajstih letih izgubila status primarnega osebnega časomera, pa vendar prodaja prav nič ne upada. Še več, pred globalno finančno krizo je vrednost izvoza švicarskih ur, ki pregovorno veljajo za najbolj dovršene na svetu, narasla z dobrih 10 miilijard (2003) na 17 milijard (2008) frankov.

Eden od razlogov za to, da je panoga stabilna, je kakopak človekova potreba po šopirjenju, saj z bolj ali manj žlahtnim primerkom ni obteženo prav vsako zapestje. Medtem ko imajo žensko uro za dopolnilo preostalemu kilogramu nakita in modnim oblačilom, za moške pomeni predvsem statusni simbol, ki se lepo ujema s ključi maseratija.

Tako majhna, a neverjetno zapletena Da se za nakup ne bi odločili le po videzu, se je pametno poučiti o drobovju pod kazalcema oziroma zaslončkom. Zapestne ure glede na delovanje v grobem delimo na mehanske in elektronske. Z zadnjimi se je zagotovo že srečal slehernik, saj jih je bilo pred nekaj leti moč dobiti celo v pralnih praških.

Za cenovno dostopnost se moramo zahvaliti japonskemu Seiku, švicarskemu CEH in zemeljskemu mineralu kvarcu – odtod tudi izraz kvarčna ura. Kristali kvarca (kremena), tega je v Zemljini skorji v izobilju, namreč nihajo oziroma vibrirajo pri točno določeni visoki frekvenci, zato so ključna komponenta digitalnih vezij. Kvarčne ure so zelo natančne – odstopanje se namreč meri v mikrosekundah.

Elektronska proti mehanski – 1 : 0? Če bi kvarčno uro postavili ob bok mehanski in ju primerjali zgolj s stališča uporabnosti, bi krajšo potegnila zadnja, saj lahko zamuja tudi nekaj sekund dnevno, občutljiva je na skoraj vse zunanje dejavnike (temperatura, magnetizem), precej bolj je potrebna vzdrževanja (redno navijanje, podmazovanje in čiščenje), obenem pa cene dosegajo zneske, ki jih povprečen Slovenec ne bo zaslužil v vsem življenju.

Prestiž v gibanju Pa vendar so mehanske ure cenjene neprimerno bolj kot njihove kvarčne sestre, saj gre za pripravice, katerih delovanje je težko razumeti še fizikom, ne le laikom. Prve, takrat še v žepni obliki, so izdelali pred skoraj 600 leti, načelo pa se pravzaprav ni spremenilo vse do danes.

Usklajeno gibanje majcenih elementov (nemirka, kotvica, zaskočni mehanizem, zatikalnik) v dražjih modelih zaokrožuje tourbillon, ki ima na področju urarstva podoben pomen kot Higgsov bozon v astrofiziki. Gre za rotor, ki izenačuje vpliv težnosti na točnost ure. Zaradi ekskluzivnosti je pri žlahtnejših primerkih zapestnega okrasja dobro viden in izpostavljen občudujočim pogledom poznavalca.

Avtomatika in sončna energija Nekoliko manj znana je avtomatska ura, ki se navija sama. Pri tem ji pomaga gibanje nosilca, ki mu ni treba početi ničesar – v mehanizem je namreč vpeta ekscentrična utež, ki niha skladno s premiki zapestja in s tem navija gibalo. Tehnologijo si je leta 1770 prvi zamislil urar Abraham-Louis Perrelet in jo implementiral v svoje žepne ure, v ročne pa jo je pred slabimi 90 leti prenesel John Harwood.

Eden od največjih svetovnih proizvajalcev ročnih ur, japonski Citizen, je leta 1995 prvi predstavil izdelek, ki ga poganja svetloba. Kvarčne ure znamke Eco-Drive se za napajanje zanašajo izključno na sončne celice, že nekaj minut izpostavljenosti svetlobi pa je dovolj za nekaj tednov nemotenega delovanja. Posebnež je model Eco-Drive Thermo, ki je za polnjenje baterije izkoriščal toplotno razliko med temperaturama spodnje površine ure in lastnikove kože.

Kakovost ni poceni Nakup ure ni opravilo mimogrede – ker gre za telesni okras, ki bo kupca praviloma spremljal več let, hitenje pri izbiri nikakor ni primerno. Za nasvet prosite urarja ali specializiranega prodajalca, nujno pa mu zaupajte tudi, kakšen je vaš proračun.

Kvarčne ure so praviloma cenejše in v naših trgovinah najštevilnejše. Najbolj zaupanja vredni proizvajalci so Citizen, Casio, G-Shock, Seiko in Tag Heuer, ozrite pa se tudi po licenčnicah F1, Champions League, Porsche Design in urah modnih oblikovalcev Calvin Klein, Hugo Boss in drugih. Cene praviloma ne presegajo 500 evrov.

Če kupujete mehanikarico, ne pričakujte dvo- ali trimestnega zneska – evrski tisočak je minimum. Največji sloves med proizvajalci mehanskih ur si delijo Cartier, Hublot, Breitling, Rado, Patek Phillipe in Rolex. Čeprav ste si ponosno privoščili platinastega švicarja v vrednosti letne poslanske plače, vedite, da zgornje cenovne meje pravzaprav ni – dokaz za to je joaillerie 101 manchete, ura, katere vrednosti zaradi neznanske dragocenosti (vanjo je vgrajenih več kot 570 diamantov) in edinstvenosti do nadaljnjega ni mogoče točno določiti.

Pazite se ponaredkov Na svetovnem spletu kar mrgoli trgovin , ki ponujajo replike vrhunskih ur. Rolex iz tovarne v Ženevi in s certifikatom za le 150 evrov, obljubljajo. To bi bila seveda kupčija in pol, a moram na tem mestu vse nadobudne kupce opozoriti, da ne gre za nič drugega kot kitajske ponaredke, ki jih je mogoče najti tudi v sredozemskih pristaniščih, kjer z njimi barantajo ulični prodajalci iz podsaharske Afrike. Kvazisrebrnina, ki kuka izpod rokava, je sicer videti prepričljivo, plastično ohišje, ki se okruši po dveh tednih uporabe, pa prav nič.