Jelka Reichman: Če bi se Maček Muri poročil z Muco Maco ….

Ženska, za katero Tone Fornezzi Tof pravi, da je edina, ki nam lahko nariše lepšo državo in katere ilustracije bodo nekoč spremljali tudi otroci Katarine Kresal.

Dama, ki je v 24. tekmi za Slovenko leta za seboj pustila imena, kot so Milena Zupančič, Tina Maze in Nataša Pirc Musar. Slikarka, ki si že 28 let ni privoščila dopusta, in ilustratorka, ki ima otroke v malem prstu. Avtorica poslikave v novi Pediatrični kliniki – ta ji je načela največ živcev – in na nek način mama Mačka Murija in Pikija Jakoba, likov, ob katerih so odraščale cele generacije.

Jelka Reichman je dama v zrelih letih. Zgovorna, optimistična, vitalna. Ko jo srečaš, stisneš roko, spiješ kavo in poklepetaš, te milina in toplina njenih risanih junakov ne presenečata več. Takšna pač je. Prav tako kot ne preseneča njen dom, natrpan s starinami, tisoč in eno malenkostjo, medvedki, gugalnimi konji in punčkami. Pravi, da ima kljub letom še vedno "ful" dela in da komaj čaka, da se medijski pomp okrog nje poleže. Da se pri 72. letih zopet vrne k svojemu delu. Risbe za Romsko pesmarico namreč že nestrpno čakajo …

Več kot teden dni je že, odkar se lahko ponašate z nazivom Slovenka leta 2011. Kako občutite velikansko medijsko zanimanje za vas? V telefonskem pogovoru ste dejali, da komaj čakate, da pridemo do podeljevanja Prešernovih nagrad, da se vsa ta gneča okrog vas malo poleže in morda preloži na druge akterje.

Res je. Kar velik piš je zapihal okrog mene. In glede na to, da je letos še 40. obletnica Jane, je bil dogodek še toliko bolj osvetljen. To je pač stvar, ki jo moraš prenesti. Nisem medijski človek, nisem vajena pozirati, niti me to ne veseli. Če bi bila mlajša, bi bilo to lažje.

Milena Zupančič, Maja Keuc, Nataša Pirc Musar, Tina Maze so le nekatera od imen, ki so jih bralci Jane nominirali za naziv Slovenka leta. Kaj menite, da je pretehtalo v vašo korist?

Bila sem zelo presenečena, vsaka od nas dvanajstih je imela določene možnosti. Primerjava med nami je namreč neprimerljiva. Kako naj se moje delo primerja z dosežki Tine Maze? Kako naj delo nominiranke, ki dela v sociali in rešuje življenja, primerjamo s pevko? Vsak dosežek ima svoj domet in svojo vrednost. Ko zmagaš, imaš nehote občutek neke krivde, pa čeprav nisi nič kriv. Zakaj jaz? Verjetno je to zaradi dolgoletnega dela za otroke. Ob mojem delu je zrasla cela generacija, predvsem deklet.

In te so danes verjetno bralke Jane.

Je, te so bralke in mame. Veliko teh deklic sem učila v šoli, ko sem šest let poučevala likovni pouk. Nekatere bodo tudi že stare mame. No, in tako te ljudje poznajo …

Tone Fornezzi Tof je na prireditvi za Slovenko leta dejal, da nam lahko le vi narišete novo državo. Kakšna bi po vašem mnenju morala biti? Kako bi jo narisali v svetlejših tonih?

Rada bi, pa ne vem, ali je to izvedljivo, ker se z državotvornostjo, politiko, gospodarstvom in ekonomskimi ter pravosodnimi sistemi ne ukvarjam in jih niti ne poznam, da "bog zedini nam slovenšno celo", če se izrazim po prešernovsko. Rada bi, da bi se malo zedinili. Ne vem, ali je ravno treba, da se stalno prepiramo.

Kdaj se je vam kakovost življenja zdela najboljša?

Takrat, ko si mlad, ne glede na okoliščine.

Tudi takoj po vojni?

Sem povojno dete in takrat res nismo imeli ničesar. Do 16. leta nisem vedela niti, kako je videti banana. A kako boš to pogrešal, če ne veš da sploh obstaja? Svojega dirkalnega konja nisem nikoli pogrešala, ker ga nikoli nisem imela. V srednji šoli mi je bila všeč uravnilovka, vsi smo bili enaki, nihče ni posebej izstopal, ne z obleko, ne z avti. Pa nočem, da bi kdo mislil, da promoviram komunizem …

Kaj pa otroci, pravite, da so ti vedno enaki. A vendar je razlika, včasih niso imeli veliko stvari, danes imajo vsega preveč.

Če imaš preveč, ne znaš ceniti. Ko grem na primer danes v trgovino in se samo sprehodim čez prehrambni oddelek, si mislim, da je vse skupaj že kar pregrešno. Pol ure mi vzame samo, da se sprehodim mimo salam, na koncu pa pozabim, katero bi. Na drugi strani pa obstajajo predeli sveta, kjer otroci nimajo ničesar. Lepo je, da jim pomagamo s financiranjem cepiva, posvojitvami na daljavo, kupovanjem punčk …

So vas kdaj snubili za ambasadorko Unicefa?

Bog ne daj, sem že prestara!

Ste pa ilustrirali njihove čestitke.

Ja, to pa smo delali zastonj, in to z veseljem. Še danes imam doma cele kupe voščilnic s pripisom Jugoslavija in jih nimam za kaj porabit.

Poznamo v glavnem vaše ilustracije, bolj malo pa vemo o Jelki Reichman osebno. Študirali ste na likovni akademiji. Ste imeli ambicije postati slikarka?

To ima vsakdo. Vsak, ki se vpiše na likovno akademijo, si misli, da pred njim ni bilo boljšega od njega. Razen mogoče Michelangela, Valasqueza in Rembrandta. Je pa sreča, da mlad človek še tako razmišlja, mora imeti sanje in upe. Vsak od nas se je potem nekako znašel in oprijel tistega, kar mu je bilo najbližje. Meni je bila bolj blizu risba in delo za otroke. Pa knjige sem imela od nekdaj strahotno rada, še spat sem hodila z njimi. Želela sem si risati tisto, kar sem si predstavljala, medtem ko sem prebirala te knjige. Ampak to je zelo počasen proces.

Začelo se je leta 1968 s Šiviljo in škarjicami Dragotina Ketteja … Kako ste prišli do prvega naročila? To je bilo prvo naročilo, ki mi ga je zaupala Kristina Brenkova (prva urednica Mladinske knjige, op. a.). Imela je strahotno izbirčen okus. Skupina domačih ilustratorjev se je takrat že dodobra formirala in težko se je bilo prebiti zraven. Držala me je bolj ob strani in porabila za kakšna manjša dela, kar pa je tudi dobro, saj se nekje moraš učiti.

Leta 1975 se je pri vas "rodil" lik Mačka Murija, ki velja za prelomnico v vaši karieri. Zakaj je to prelomnica?

Verjetno zato, ker sem si upala. Vse je odvisno od moči besedila, ki ga dobiš, ker mi ilustratorji na nek način poustvarjamo tisto, kar si je izmislil nekdo drug. Redki so tisti, ki izdelajo tako imenovano avtorsko slikanico, kot to počne na primer Lila Prap. Poudarek je na sliki, teksta je bolj malo. Če je besedilo močno, potem si lahko takoj predstavljaš prizore.

Se vam je pri Mačku Muriju slika takoj izrisala?

Ja, takoj. Pri nadaljevanju zgodbe o Mačku Muriju, pri Mačjem mestu, pa sem sodelovanje odklonila iz dveh razlogov. Založba mi je takrat ponudila ilustriranje Zlate ladje Kajetana Koviča, poleg tega pa mi drugi del zgodbe nekako ni bil pisan na kožo. Pisatelj ima seveda pravico, da izdela bolj fantovsko štorijo, kar pa meni ne leži. Če bi se Maček Muri poročil z Muco Maco in bi imela otroke, bi mi to veliko bolj ustrezalo.

Pravite, da bi ga danes narisali drugače. Kako in zakaj drugače?

Joj, to pa vedno. Tudi Šiviljo in škarjice sem za drugo izdajo povsem spremenila.

Ste zelo samokritični?

Ja, mislim, da sem. Tukaj je ključna doba razvoja, ki ti delo drugače narekuje. Ko sem delala prvo slikanico, je bila moja kritičnost precej manjša. Ko nekaj delaš, se ti zdi, da je dobro, potem pa čez čas vidiš, da to ni tako. So to podrobnosti, ki jih bralci sploh ne opazimo?

Lahko podrobnosti ali pa celota. Zgodijo se lahko precej čudne stvari. Nekje sem recimo opazila, da sem narisala otroka, ki se sanka in drži sani, na vrv pa sem pozabila. Kaj boš potem?

Kaj pa Piki Jakob? Zdi se mi, da v vaši hiši živi precej junakov iz knjige Moj prijatelj Piki Jakob Kajetana Koviča, ki ste jo tudi ilustrirali.

Piki Jakob je bil izdelan po vzorcu medvedka, ki ga je avtor prinesel sinu iz Češke. Opisal ga je, da je bil bolj ploščat, rjavo-bel, in menda je bil ta, ki sem ga narisala, zelo podoben pravemu. Drugi medvedi pa so nastali po mojih zamislih. Večinoma je tako, da me avtorji lepo pustijo pri miru, ne bedijo nad menoj. Tega ni bilo.

Predstavljam si, da ilustriranje ni služba od 8. do 16. ure, da gre za celodnevni, tudi nočni proces …

To je način življenja. Delo nosim neprestano s seboj. Malo se usedem, dve uri skiciram, pozvoni poštar, dobim obiske, vmes kuham … Ko pa sem bila mlajša, sem delala cele noči.

Je bilo potrebnih veliko kompromisov?

Ogromno. Imeti moraš partnerja, ki vse to prenese. Včasih tako nanese, da je treba tudi jajca cvreti za kosilo. (smeh, op. a)

Kot ste se tudi sami izrazili, imate "ful" dela. Kaj vas žene, da še vedno ustvarjate, da ne izprežete in uživate v sadovih preteklega dela?

Nimam želje po počitku, komaj čakam, da grem za mizo. Zdaj se že štiri mesece nisem zares usedla. Zame pomeni, da res delam, da sedim in se mi začnejo porajati ideje. Vedno rečem, da je to tako, kot da se mi v meglenem večeru prižiga na Barju drobna lučka. Ko že sediš, skiciraš in razmišljaš, se ta lučka približuje in odpirajo se vrata in vratca. Otroke imam v malem prstu, ampak vseeno ni tako preprosto, da je vsak komolček na pravem mestu, vsi prstki tam, kjer morajo biti …

Prejeli ste že več odmevnih nagrad: Stritarjevo, Levstikovo in nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. So vam te nagrade, razen intervjujev, prinesle še kaj drugega? Več naročil, bolje plačana naročila, lepši kos mesa pri mesarju?

Boljšega plačila ne. Mi imamo neke vrste uravnilovko, honorar. Razlika med mlajšimi in starejšimi ilustratorji je zanemarljiva. Lahko je nekdo že stari maček, pa pride mlajši, pa vseeno boljši. Dela sem imela vedno tudi brez nagrad dovolj, a ne zmorem vsega. Vedno se pri vsem mudi.

Kako ste se držali rokov?

Načeloma sem se jih, občasno pa me je tudi zaneslo. Ponoči sem se zbujala od groze, ker čutiš, da naročnika vodiš za nos, a kaj ko ne gre drugače.

Kaj pa načrti? Menda si želite učiti španskega jezika. Je to še aktualno?

Ja, otroci so mi za darilo že kupili učbenike. Ampak tudi spomin ni več isti. Takole bom rekla, vse, kar se moraš naučiti, se moraš naučiti, ko si mlad. A mladi takrat tega ne vejo, raje bezljajo naokrog.

Kako blizu ste si s sodobno tehnologijo? Uporabljate računalnik, mobitel, internet?

Joj, tega me pa raje sploh ne sprašujte. A ni škoda časa, da se tega učim zdaj? Ne moreš tako blizu kot nekdo, ki se rodi pod računalnikom. Naj preostanek energije, ki jo bom vložila še v par projektov, vložim v računalnik in grem na tečaj. Zakaj?

Že veste, kdo ureja vašo spletno stran na Facebooku, kjer imate že več kot 1800 oboževalcev?

Ja, zdaj pa vem. To je mlada dama Andreja Šuštar, ki je letos diplomirala iz ilustracije iz mojega dela. Zelo podrobno ga je obdelala. Zadnjič, ko mi je čestitala, mi je zaupala še to.

Koga bi, tako na prvo žogo, predlagali za Slovenko leta 2012?

Mogoče pa ravno Ljubico Ratkajec Kočico, kiparko, ki je izdelala kipec za Slovenko leta. Kaj ne bi bilo "hecno", če bi ga izdelala in na koncu tudi sama dobila? Zakaj pa ne?