Jedrski klub izbranih

Kako Severno Korejo prepričati v absurdnost njenih dejanj? Vojna pred skoraj šestimi desetletji je zgolj ustvarila podlago za zdajšnje razmere. Ideološki boj, izpričan z mejno črto na korejskem polotoku, je zgolj še en od dokazov, kako daleč je sposobna iti ideološko vodena politika, da bi ločila ljudi, ki jih družijo stoletja skupne zgodovine. Poskusi zbliževanja, vključitev Kitajske, šeststranski pogovori, a smo vseeno na začetku. Dejstvo je, da je jedrski govor v diplomatskih krogih zelo cenjen, njegova prava vrednost se kaže predvsem v interesu, ki ga države izkazujejo zanj. Sam interes pa je posledica blagih odzivov ob članstvu v jedrskem klubu Pakistana, Indije, tudi Izraela. Se ob privilegiju večje (ne)varnosti, ki jih članstvo prinaša, sploh lahko čudimo severnokorejskim željam po vstopu v ta klub?

Severnokorejski pristop je težaven predvsem v tem, ker preprosto ni moč predvideti, kdaj se bo jedrski napuh Kim Jong Ila izpel, prav tako, kdaj bo vladajoča klika uvidela, kdaj je količina demonizacije zunanjih sovražnikov dovolj velika za nemoteno vladanje oziroma za pričakovan prenos oblasti. Največji težavi za tovrstne režime sta lahko ali zlom zaradi previsokih želja, ki jih proračun pač ne podpira, ali pa preveč poudarjena militantnost, ki jo utegnejo drugje prepoznati kot nevarno. Nepredvidljivost je zelo močna karta, na katero igra tudi Kitajska. In na kateri lahko tudi Peking postane talec lastne igre. Severna Koreja je shizofrena država. O tem ni dvoma. A v trenutnih mednarodnopolitičnih razmerah si bolj kot ne dviguje ceno. Ve, da je vojaška operacija proti njej izrazito tvegana in le malo verjetna. Področje korejskega polotoka je na stičišču interesov velikih – ZDA, Kitajske, Rusije, Japonske, tako je tudi razdor zdajšnjega reda lahko povezan s širšo regionalno preureditvijo. Ameriški interes ni vstopiti v še en vojaški spopad, čeprav ameriški predsednik vnaprej ne izključuje vstopa v prisiljene spopade. Zaradi Iraka dolgo časa zapostavljeni Afganistan je s Pakistanom in tudi z Indijo trenutno na vrhu ameriških prioritet, prav tako je siceršnji dvotirni pristop do Irana veliko bolj osredotočen na kanale komuniciranja – trenutno pač izrazito upočasnjen zaradi vroče predvolilne retorike v islamski republiki. Če k temu dodamo še vsaj nedokončano vsiljeno avanturo v Iraku …

Vsaka od držav, ki je izstopila iz jedrske tekme je za to nekaj dobila. Morda si to želi tudi Severna Koreja. Dvostranski, neposredni stiki med Washingtonom in Pjongjangom so nepredstavljivi, v zdajšnjih razmerah je bolj verjetna zaostritev odnosa. Z novimi sankcijami, tudi prek OZN, (očitno nedelujočimi – so sploh lahko takšne, ki delujejo?) morda tudi z vnovično uvrstitvijo S. Koreje na seznam držav, podpornic terorizma. Kitajska je poleg ZDA osrednji igralec, Morda celo še bolj ključen za umiritev jedrskih teženj Pjongjanga. Njen vpliv na Severno Korejo prek politične in gospodarske pomoči je izjemno krepak. A dokler Kim Jong Il igra kitajsko strateško igro in dokler svoje shizofrenosti ne obrne proti roki, ki ga hrani ...