Jedrska diplomacija

Francoski predsednik Nicolas Sarkozy in ameriški predsednik George Bush sta v zadnjih dneh prekrižarila Bližnji in malo bolj oddaljen vzhod. Skupen poudarek njune poti so interesi, politično-varnostni in še bolj gospodarski, izraženi v milijardnih pogodbah. Predsednik Sarkozy je dodobra unovčil odnose s predsednikom Gadafijem v Libiji, kjer je ob izpustitvi bolgarskega medicinskega osebja v zadnjih poglavjih dolgotrajne drame odigral vlogo rešitelja. Pogodbe francoskega predsednika o jedrskem sodelovanju v miroljubne namene skorajda frčijo naokrog po državah z naftnim bogastvom, prek Libije in Alžirije do Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov. Gospodarska elita je nedvomno Totalno navdušena. Res je, da je lahko z vzpostavitvijo jedrskih zmogljivosti od zunaj jedrski program držav veliko bolj odprt in predvsem pregleden. Vprašanje pa je, kako so s tem pristopom zadovoljni drugje, kjer bi tudi radi videli, da bi jim omogočili pravico do jedrske energije v miroljubne namene.

Sarkozyjev pristop je z vidika spodbujanja možnosti za vlaganja in ustvarjanja priložnosti za francoska podjetja v drugih državah povsem logičen in razumljiv. Francoski predsednik se v republikanski maniri kaže za zaščitnika kapitala, ki mu služi. Dvoumnost zadnje povedi je namerna. Čeprav tako Sarkozy kot Bush spodbujata savdskega kralja, naj malce umiri ceno nafte, je položaj predsednika Busha le malce drugačen. Vrednost dolarja je izrazito nizka, vrednost nafte je izrazito visoka, povpraševanja je veliko in vedno več, medtem ko so zmogljivosti črpanja, kot nam pravijo, na vrhuncu. Pristop ameriškega predsednika je še nedavno temeljil na spodbujanju demokracije, a kruta realnost pač ne pozna usmiljenja. Ameriški orožarski posli v Savdski Arabiji naj bi delovali dvojno. Po eni strani bi tej državi ponudili zmogljivosti, s katerimi bi se ta lahko bolj odločno zoperstavila Iranu, za čigar režim predsednik Bush ne najde mile besede. Pri tem ne gre toliko vprašanje vojaškega soočenja kot za simboliko pri doseganju statusa regionalnega tekmeca za vpliv v regiji. Izraelu sicer oboroževanje Savdijcev ni po volji, a za vzdigovanje glasu zaradi veliko obilnejših pogodb nimajo kaj dosti volje. Po drugi strani naj bi s spodbujanjem zaupanja, ki ga predpostavlja prodaja orožja, še okrepili slušne aparate režima v Rijadu za tegobe velikih.

Ker sta šla tako Bush kot Sarkozy v prestolnice tako rekoč s prošnjo ter kot zaveznika z enakim ciljem in s podobnimi željami, ni bilo pričakovati, da bi kdo od njiju rekel kaj, kar bi bilo v negospodarskem smislu omembe vredno. Za človekoljubne organizacije, ki se zdrznejo ob vsakem obglavljenem trupu, bodo morebitne - poudarjam - morebitne nižje cene goriv, bolj slaba uteha.