"Jaz nisem vojak"

Naše poti so se na dan samostojnosti križale v vojaški bazi Villagio Italia v Peći na Kosovu, kjer pred pripadnike 24. kontingenta Slovenske vojske v silah Kfor ministrica ni stopila praznih rok.

Kakšna novoletna darila prinašate slovenskim vojakom na Kosovu?

Tako kot je že običaj, pršut in potico.

Kje vidite pomen vašega prazničnega obiska?

Mislim, da je prav, da se na dan, ko v Sloveniji živimo na lovorikah tistega, kar se je zgodilo pred 21 leti, zavedamo, da je med nami cela vrsta ljudi, ki so daleč od doma in zaradi bojne pripravljenosti ne morejo praznovati, tako kot bi si želeli.

Bi moral biti tukaj poleg vas še kdo iz slovenskega političnega vrha?

Težko rečem. Zavedam pa se, da je to moja odgovornost in da del zahvale vojakom lahko izrečem le tako, da jih obiščem in osebno pogledam v oči.

V kakšnem poklicu ste se videli kot majhna deklica? Vam je že takrat "dišalo" po vojski?

V bistvu ne. V času moje mladosti vojska ni predstavljala enega izmed zaželenih poklicev. Navsezadnje smo takrat živeli v drugi državi, v kateri so naši bratje vojsko služili daleč stran od doma. Tudi moj brat je moral iz Sežane, kjer smo takrat živeli, oditi na služenje vojaškega roka na drugi konec Jugoslavije, na Ohrid. Spomnim se, da je bila to prava družinska travma.

Sebe sem si vedno predstavljala v povezavi s knjigami, branjem, pisanjem, pripovedovanjem, učenjem sebe in drugih, skrbjo za druge. Kot otrok sem nastopala na vseh mogočih prireditvah in vse, ki so me spremljali, je vedno zanimalo, ali nameravam študirati igralstvo. Moj odgovor je bil odločen ne, kar pa je glede na to, da sem bila precej dejavna v različnih prostočasnih dejavnostih, povezanih z igro in nastopanjem, presenetljivo.

Od kod torej kljub začetnemu odporu danes tako tesna povezanost z vojsko?

Poleg mednarodnih odnosov sem študirala tudi obramboslovje …

To že, ampak menda ste služili tudi vojaški rok?

Za uspešen konec študija je bilo takrat treba opraviti določene vojaške aktivnosti, kot so udeležba na vojaških taborih in stažiranje v takratni Jugoslovanski ljudski armadi in navsezadnje tudi obvezno opravljanje vojaškega roka. Gotovo si tega sama ne bi izbrala, je pa bilo, kot rečeno, to sestavni del študija.

V čem se vaš mandat na čelu obrambnega ministrstva razlikuje od mandatov vaših predhodnikov?

Glede na to, da so bili prejšnji ministri predstavniki političnih strank, so delovanje v politiki morali razumeti kot sestavni del plenilske tehnike. Jaz ne. Ministrstva nisem razumela kot del političnega plena. Mislim, da je treba znanje vseh zaposlenih na ministrstvu, v Slovenski vojski in sistemu zaščite in reševanja, ne glede na ideološko opredeljenost, uporabiti v dobro ljudi. To je bistvena razlika med predhodniki in mano.

O čem se ljudje najbolj motijo o vas?

Pretirano me povezujejo z vojaškim načinom razmišljanja. Temeljni nesporazum je, da mora biti tisti, ki vodi ministrstvo za obrambo, po duši vojak.

Vi niste?

Jaz nisem vojak, temveč človek mirnega reševanja sporov. In širokega pogleda na svet.