Izbrisani – tisti, ki so svojo pravico našli v Strasbourgu

Letos je minilo dvajset let, odkar je Slovenija iz registra stalnih prebivalcev izbrisala več kot 25.000 prebivalcev Slovenije, sicer državljanov ene od nekdanjih republik bivše SFRJ. Vseh dvajset let je ta zgodba v slovenskem političnem prostoru sprožala številne polemike in vse do danes država tega problema sama ni celovito uredila. Enajst posameznikov je zato svojo pravico iskalo - šest pa tudi dobilo - v Strasbourgu.

Slovenija kršila temeljne človekove pravice Evropsko sodišče za človekove pravice je tako v primeru Kurić in drugi proti Sloveniji razsodilo, da oblastem v Sloveniji ni uspelo v celoti urediti vprašanja izbrisanih. Sodišče je s tem le potrdilo sodbo iz leta 2010, ki govori o tem, da je Slovenija izbrisanim posameznikom kršila pravice, ki so zapisane v Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Slovenija je tem ljudem po mnenju sodišča onemogočala pravico do varstva zasebnega in družinskega življenja ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

Po treh mesecih začnejo teči obresti Država mora zdaj vsakemu od šestih tožnikov, ki so s tožbo v Strasbourgu uspeli, za nepremoženjsko škodo izplačati po 20.000 evrov, vsem skupaj pa 30.000 evrov za stroške postopka. Če ti zneski v treh mesecih ne bodo izplačani, bodo začele teči obresti v višini pribitka treh odstotnih točk na Euribor. Sodišče je vladi in pritožnikom še naložilo, da morajo v treh mesecih doseči dogovor glede morebitne premoženjske škode in o tem obvestiti sodišče. Če dogovora ne bo, bo postopke v nadalje vodil predsednik sodišča.

Pol milijarde evrov za odškodnine? Slovenija pa mora na zahtevo sodišča v enem letu pripraviti tudi sistem odškodnin za izbrisane v Sloveniji. Če bi država pripravila sistem odškodnin, ki bi veljal za vse enako, bi morala Slovenija teoretično za odškodnine odšteti pol milijarde evrov. Predsednik vlade Janez Janša je v prvem odzivu na sodbo dejal, da Slovenija tega denarja nima, saj da nima niti sredstev za nujne potrebe.

Zagovorniki izbrisanih sicer opozarjajo, da takšnega avtomatizma glede odškodnin ne more biti, saj gre za zelo različne primere posameznih izbrisanih. Nekateri so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje kmalu po izbrisu, drugi pa so utrpeli hudo škodo zaradi dolgoletnega neurejenega statusa.

Najbolj "pogumna" je bila Katarina Kresal… V preteklosti smo bili sicer priča številnim poskusom reševanja tega problema. Najbolj "pogumna" med vsemi je bila gotovo nekdanja notranja ministrica Katarina Kresal. Ministrstvo pod njenim vodstvom je začelo februarja leta 2009 na podlagi odločbe ustavnega sodišča izbrisanim izdajati dopolnilne odločbe o stalnem prebivanju. Kresalova je bila zaradi tega koraka tudi tarča neuspele interpelacije. Je pa zanimivo, da je bilo javno mnenje v tem času nekdanji predsednici LDS precej naklonjeno.

Vsekakor pa ne gre izpustiti dejstva, da je sodišče kršenje pravic izbrisanim ugotovilo že leta 2010, a se je Slovenija oktobra istega leta na to razsodbo pritožila in tako reševanje problema še zavlekla. Vse to v času ministrovanja Kresalove. Danes, dve leti pozneje, je odločitev sodišča dokončna.

Časa se ne da zavrteti nazaj Čeprav je bila država v preteklih letih iz tujine večkrat deležna opozoril, da naj primerno uredi to področje, se to ni zgodilo. Slovenija se trenutno nahaja v težki gospodarski situaciji in prav gotovo se mnogim kolca po tem, da tega vprašanja nismo zaprli že prej. A časa se ne da zavrteti nazaj. Po objavi razsodbe so se na slovenskem političnem parketu pojavile nove polemike. V številnih strankah odgovorne pozivajo, naj odškodnine plačajo iz lastnega žepa, spet drugi pa iščejo vzroke za nastanek odškodnin.

Zmagovalcev v tej zgodbi ni Lahko bi rekli, da je po dvajsetih letih ta zgodba naposled le dobila (sodni) epilog. A zmagovalcev v tej pripovedi ni. Izbrisani so sicer dobili osebno zadoščenje, a bolečine, ki so jih preživljali v tem času, ostajajo. Slovenija bo morala storjene krivice odpraviti, a izgubljenih let izbrisanim ne bo mogla povrniti. Morda pa ta zgodba vendarle še ni končana in je le začetek konca.