"Igranje je božanski navdih"

V prijetnem ambientu, ki ga nudijo Brioni, nam je v svojem mirnem slogu povedal, da si je klobuk nadel na glavo, ko je bil star 16 let, da bi možgane zaščitil pred slavonskim soncem, kjer je odraščal. Od takrat ga ni dal dol, samo menja jih. Klobuk ga je ščitil tudi pred ameriškim soncem, ko je snemal nekatere velike hollywoodske filme. Povedal nam je, kdo uničuje ameriške filme, zakaj bo on raje režiral evropski film in zakaj misli, da bomo mali narodi izgubili svoje jezike.

Zdi se, da ste te dni naredili več za promocijo hrvaškega turizma kot vsi oglasi na Eurosportu!

Veseli me, če je to res. Eden izmed razlogov, zakaj želimo s pomočjo našega gledališča Ulysses narediti mednarodni festival, je, da bi radi promovirali naše prelepo Jadransko morje, našo obalo, otoke, lepoto vse naše Hrvaške. Ta država bi lahko živela od turizma, če bi se zadeve naredile na pravi način.

Lani sem prejel mednarodno nagrado za turizem, ki mi jo je podelil predsednik Ivo Josipović. V življenju sem dobil veliko nagrad za svoje igralske dosežke, nisem prepričan, da sem si vse zaslužil, ampak tole za turizem, sem prejel pa zasluženo.

Kljub temu ste od hrvaške vlade letos dobili manj finančnih sredstev za gledališče Ulysses kot prejšnja leta.

Ne, vedno smo dobivali enako oziroma mizerno malo. Ko smo začenjali, smo bili neformalna skupina, ki je na začetku dobila nek znesek za začetnike. Potem smo se razvijali in se razvili v eno najpomembnejših točk gledališča in gledaliških dogajanj v vsej Hrvaški, celo naši regiji. Kljub temu so bile naše dotacije vedno enake, kot da smo še vedno začetniki. To traja že 11 let. Danes lahko rečem, da smo s svojimi izvedbami dopolnilo največjim festivalom, kot sta Dubrovniške poletne igre ali pa Splitsko poletje.

Mi od države dobimo 20 tisoč evrov. Dubrovniške poletne igre dobijo veliko veliko več. Osebno menim, da so oni upravičeni do teh sredstev, saj ponujajo veliko dobrega programa, ampak menim, da bi morali tudi nas drugače obravnavati. Te stvari se bodo morale spremeniti.

Ko vas poslušam in gledam v intervjujih, ko govorite o teh zadevah, se mi zdite, da niti niste preveč jezni zaradi tega.

Nisem jezen. Pa veste, zakaj? Neokusno je govoriti o denarju v času ekonomske krize. V času, ko običajni ljudje komaj preživijo mesec s svojim zaslužkom. V času, ko ljudje z univerzitetno izobrazbo nimajo dela in ne morejo izobraževati svojih otrok, ko ne morejo nahraniti svoje družine. Zato je neokusno govoriti, da ni denarja za kulturo. Raje bi videl, da se naši proračuni povečajo brez tega pregovarjanja prek časopisov. Mogoče s pomočjo naših prijateljev sponzorjev, ki bi morebiti lahko dali kakšen dinar za kulturo in bi tako bili upravičeni do popustov pri davkih. Imamo tudi pravilo, da ni brezplačnih kart, kar pomeni, da so naši največji sponzorji naši gledalci.

Naše vstopnice so precej drage – 150 kun za gledališko vstopnico je veliko denarja za hrvaški standard. Ampak to je edini način, da se lahko še naprej financiramo in pokrijemo vse stroške. To naša publika ve in zato prihaja v tako velikem številu. Včeraj smo imeli 600 ljudi na Kralju Learu.

Sami ste povedali, da ste prejeli že veliko nagrad, od Pulja in Rima do Benetk. Manjka pa vam oskar. Ali vam nagrade sploh še pomenijo izziv, ali še čutite adrenalin ob misli na nagrade?

Nikoli nisem posebej vznemirjen zaradi nagrad. Verjetno zato, ker sem jih toliko dobil. Dobivati sem jih začel že zelo zgodaj. Nikoli pa jih nisem imel razstavljenih na nekem izpostavljenem mestu v svojem stanovanju. Tiste nagrade, ki sem jih dobil do leta 1991, ko sem odšel s Hrvaške, so končale v kleti v nekem starem kovčku. Tam so pa vedno tudi bile, nikoli jih nisem imel v stanovanju. Držal sem se besed Miroslava Krleže, ki mi je nekoč rekel: "Mali, čim prej poskušaj pozabiti vsako nagrado, ki jo dobiš." In v tem je neka modrost. Nagrade so zelo relativna zadeva. Pomembneje je tisto, ko sam sebi rečeš, zdaj sem pa zadovoljen s tem, kar sem naredil.

V nekem intervjuju ste rekli: "Nikola Tesla je bil genij, jaz pa sem samo talentiran." Lahko to razumemo, da še vedno čakate na svojo najboljšo vlogo?

Ne. Igralec ne more biti genij. Igralstvo je reproduktivna umetnost. To je veščina. Veščina pa ni povezana z genialnostjo. Genialnost je, ko človek s svojim umom naredi nek napredek za naš svet. Genialnost je nekaj nadnaravnega. To je božanska lastnost. Igranje pa ni božanska moč. Igranje je božanski navdih.

Ljudje, ki obiskujejo vaše gledališče, se po vaših predstavah počutijo božansko.

To je res, vendar je vse performans. To ni pravo življenje, genialnost pa je povezana s pravim življenjem. Umetnost je talent.

Ne glede na to, ali to imenujemo talent ali genialnost, prav to vas je pripeljalo do Hollywooda. Kakšna je razlika med hollywoodsko in jugoslovansko zvezdo?

Nisem hollywoodska zvezda, čeprav me v Ameriki veliko ljudi pozna. Mladi ljudje me prepoznavajo po filmih Svetnik (The Saint) ali Pljuni in jo stisni (Snatch). Sploh zadnjega obožujejo. Na letališčih me prepoznavajo in kričijo za mano Boris "The blade". Preostali ljudje iz posla me poznajo po mojem umetniškem delu, kot so Before the rain, Kubrickov film Široko zaprte oči (Eyes wide shut), ali Razsuti delci (Fugitive pieces). To je nekako moje mesto. Spoštujejo me kot človeka in umetnika, vendar zvezda pa nisem. Včasih sem bil zvezda pri nas, zdaj pa še to ne.

V intervjujih ste večkrat poudarjali, da se veliko filmov uniči v postprodukciji …

Zelo veliko, še zlasti v Ameriki. Tam je glavni producent, v Evropi pa je glavni režiser, kar je veliko bolj logično. Režiser je ta, ki določi, kaj bo snemal in kako. V Evropi režiser izbira igralca, s katerim bo delal, torej je on avtor filma. Film je v bistvu režiserska umetnost. V Ameriki celo veliki režiserji nimajo pravice za zadnji rez, ampak jo imajo producenti. Včasih celo kakšni hollywoodski zvezdniki, to pa je katastrofalno.

Se lahko igralec na to navadi?

Film Mirni Američan (Quiet American) sem delal s svojim prijateljem in fantastičnim režiserjem Phillipom Noycom, ki je režiral tudi Svetnika (The Saint), kjer sva se spoprijateljila. Tam sem imel veliko vlogo, v filmu je igral tudi Val Kilmer. V filmu Mirni Američan pa sem imel tretjo vlogo, bil sem inšpektor policije. Posneli smo 16 velikih scen. Na koncu so producenti v filmu pustili samo dve sceni, pa še ti dve so zrezali. Po premieri nisem mogel verjeti svojim očem. Zraven mene je sedel pisec scenarija Christopher Hampton, sijajen scenarist, ki mi je rekel: "Welcome to Hollywood, Rade."

Podali se boste tudi v režiserske vode, pripravljate se na snemanje svojega prvega filma …

Režiral sem že okoli 15 predstav, zdaj pa se bom prvič lotil filma.

Kako pa se boste vi obnašali, ko bo k vam pristopil producent in vam predlagal, katere scene je treba vreči ven? Nima šans. Producenti pri meni nimajo nobenih šans.

Torej film ne bo hollywoodski?

Ne. Delal bom evropski film. O čem?

Gre za osvoboditev Skopja. Z Dušanom Jovanovićem sva napisala scenarij, ki je nastal na osnovi njegove izvirne drame. Zdaj bomo dobili prvi denar iz Makedonije, potem bomo poskušali dobiti še denar od drugih filmskih skladov v regiji nekdanje Jugoslavije in okolice. Obrnili se bomo še na nekatere evropske sklade. Septembra prihodnje leto naj bi že snemali.

Boste ta film samo režirali, ali boste v njem tudi igrali?

Režiral bom in igral.

Ste kdaj pomislili, da vam je vojna celo pomagala? Kot je rekel Marcel Štefančič v Mladini – zaradi vojne ste izgubili jugoslovansko tržišče, vendar osvojili svetovno in še se niste ustavili.

Nikoli, tudi v šali ne. Jaz sem bil proti tej vojni od vsega začetka in zato sem dal vse na kocko. Tudi svoje življenje. Ker sem bil proti vojni, ker sem hotel pobegniti iz tega pekla, ker sem se boril proti vsem tem idiotom, ki so začeli vojno na naših prostorih. To, kar se je zgodilo meni, je zgodba o sreči. Ko sem prebral scenarij Milče Mančevskega, sem mu rekel, da mi je všeč. On pa mi je odgovoril, da ga je napisal zame. "Kako zame, saj se ne poznava?" sem ga vprašal. Odgovoril mi je: "To je sicer res, vendar je moj najljubši režiser Živojin Pavlović." Pri njem pa sem igral pet glavnih vlog. Na nek način me je rešil Živojin Pavlović, ki mi je nekako priskrbel vlogo v tem filmu. In ta film mi je odprl vrata. Tudi če vojne pri nas ne bi bilo, bi to vlogo vseeno dobil, in spet bi naredil vse te vloge v ameriških filmih, ker sta ta vloga in ta film bila zelo uspešna.

Trnovo pot ste prehodili zaradi te vojne, v Beogradu so celo streljali na vas. Kljub temu ste nekje izjavili, da ste vsem oprostili. Tudi temu mlademu fantu, ki je streljal na vas.

Seveda. To je bil divji čas in ljudje so se obnašali, kot da jih vodi nek divji instinkt. Na srečo se je zdaj vse spremenilo in spet živimo neko običajno življenje. Pa tudi bolje bo.

Na Reki pa ste se lotili tudi profesorskega dela.

Vedno sem rad delal z mladimi ljudmi in menim, da je to zelo ustvarjalno delo. Nekaj najbolj ustvarjalnega je, da pomagaš mlademu človeku, da pride do svoje umetnosti. To je nekaj najlepšega. Odprli smo zelo ambiciozno šolo Igra, kultura in mediji. Za zdaj je to samo podiplomski študij, prihodnje leto pa bo tudi dodiplomski. Tako bomo dobili še mlajše ljudi.

Od profesorja se bodo imeli kaj naučiti ...

Ne vem, kaj se bodo naučili, mi smo jim pripravili zelo zanimiv program. Zanimivo je to, da se pri nas študira v hrvaškem in angleškem jeziku. To je velika stvar. Zato upam, da bodo naši študentje po končanju študija obvladali tudi angleški jezik.

Potem pa vsi v Hollywood ...

Kamorkoli. Ko bodo nas sprejeli v Evropsko unijo, bomo igralci s teh prostorov na tržišču brez meja. Naši jeziki pa so mali jeziki in bodo prej ali slej izgubili bitko z velikimi jeziki. Uradni jeziki evropske unije bodo angleščina, nemščina in francoščina. Mogoče še malo italijanščina. To bodo jeziki, ki se bodo obdržali, vsi drugi bodo izginili. Seveda če bo evropska unija sploh še obstajala. Vsi mali narodi bodo izginili s svojo kulturo vred. Bojim se črnega scenarija, kjer se bodo naši jeziki govorili samo ob večernih druženjih folklornih skupin, ko se bomo spominjali svojega nacionalnega bogastva in tradicije. Tako kot imate zdaj srbske, hrvaške ali slovenske klube po Ameriki. To se ne bo zgodilo takoj, mogoče čez 50 let, ampak zagotovo se nam bo to zgodilo. To je vojna jezikov. To je lingvistična vojna v Evropi in na vsem svetu.