Edini pravi. Medvedjev.

Ruske volitve niso bile poštene ali svobodne. Bile so skrbno premišljene in načrtovane. Izid je tak, kot je moral biti. Menjava stolčkov v Kremlju in moskovski Beli hiši poteka mirno. Brez razburjenj. Brez nejasnosti, ki bi utegnila na plan privesti tleče prikrite spore ogromne države z velikosti primernimi težavami. Centralizirana federacija s krepkim pečatom Kremlja v skorajda vseh sferah družbenega življenja si za preživetje (predvsem elit, ki jo vodijo) nejasnosti ne more privoščiti. Zadnja leta vladavine ruskega predsednika Putina so bila poleg krepitvi oblasti in selekciji pravih kadrov namenjena predvsem krepitvi ruskega jaza. Ta je po letih iskanja, recimo mu ideološka tranzicija, končno našel svoje pravo bistvo. To temelji na prepričanjih, ki presegajo ideološko usmeritev v filozofsko-političnem smislu in so s tega vidika veliko naprednejša. Vladimir Putin je namreč zgradil ideologije prosto Rusijo. Silo, ki svojo vlogo vidi v simetriji in analogiji s svojo velikostjo, prepredeno s prepričanjem o delitvi interesnih sfer ter z oceno o koncu arhaičnega bipolarnega globalnega politično-gospodarskega sistema. Če k temu pripnemo še gospodarsko moč, ki jo ruskim voditeljem ponuja energetska zakladnica in odvisnost Evrope od njenih dragocenih kosov…

Moskva pod menda mehkejšim Medvedjevom ohranja robata Putinova stališča glede varnostne in zunanje politike. Ob vse višjih cenah energentov bo ta še dodatno nadgrajen z gospodarsko usmerjeno geopolitiko. Evropocentrični pogledi še vedno vidijo na eni strani ZDA in na drugi Rusijo. Pristopi do Bližnjega vzhoda, Afrike ali Azije so bolj kot ne uokvirjeni v vprašanja varnosti in tako, ko nanese na gospodarske dejavnosti, dokaj zamejeni. V tem smislu je Rusija, podobno kot Kitajska, že davno na stranski tir postavila misel ugajati. Na jugu in na Daljnem vzhodu je ogromno priložnosti. Tam še zdaleč ne pomišljajo, da bi gospodarske ali energetske pristope zamejili z moralno-političnimi vprašanji. Kot je denimo vprašanje spornosti postopka izvolitve novega ruskega predsednika. Nikakor ne menim, da je to prav. A tako je.

Vladimir Putin je Rusijo pripeljal iz obdobja iskanja v obdobje samozavestne zrelosti. To velja predvsem za raven državne politike. Če bi se osredotočili na mikro raven ruske družbe, bi bila slika – z visoko inflacijo in slabim zdravstvenim sistemom- še naprej tranzicijsko neizprosna. Putinu je jasno, da ruskega mastodonta ne more prepustiti na milost ali nemilost politično neizkušenemu Medvedevu. Kaj šele komu, ki ga ni moč voditi. Medvedjev je kot edini pravi kandidat v predsedniški tekmi orodje v rokah dozdajšnjih gospodarjev Kremlja. Kako dolgo?