Čas streznitve!

In vsaj nekaj je ne glede na referendumski izid, kakršenkoli bo, že zdaj kristalno jasno. Tokratna predreferendumska kampanja je bila zelo, zelo vroča,včasih umazana, zabeljena z zelo nizkimi udarci, celo osebnimi diskvalifikacijami, in nabita s čustvenimi izlivi. Nič nepričakovanega torej, zgolj to, da se je vnovič potrdilo, kako politika lahko druži ali pa še raje razdružuje nas državljane. Ja, res je in za "Slovenceljne", kot bi rekla meni ljuba Svetlana Makarovič, se je zgodilo nekaj povsem pričakovanega, nam zelo domačega, že večkrat videnega in občutenega. Spor o tem, ali nam bodo mejo s sosednjo Hrvaško risali "arbitri − pravniki", čeprav bi morali to domačo nalogo v minulih 19 letih, v korist in veselje obeh narodov, seveda v duhu zares dobrih sosedskih odnosov, že zdavnaj narediti "politiki" z obeh strani meje, je postal nov nepremostljiv kamen spotike med pozicijo − aktualno Pahorjevo koalicijsko vlado − in opozicijo, ki jo neformalno vodi prvak SDS Janez Janša ter seveda med privrženci obeh. V zadnjih dneh oziroma tednih so se koalicijski strankarski liderji hvalili s pravičnostjo in unikatnostjo arbitražnega sporazuma, ki bo končno omogočil razrešitev dolgoletnega spornega vprašanja, umiril pregreto ozračje, ki zelo obremenjuje odnose med sosedama, državi pa konec koncev tudi zagotovil teritorialni stik z odprtim morjem, kar je zgodovinska želja in nujnost Slovenije kot pomorske države. Pa tega doslej ni znala kljub dobri osnovi v sporazumu Drnovšek-Račan, kar priznavajo tudi mednarodni pravniki, urediti nobena slovenska vlada. Tudi Janševa ne! Čeprav prvi mož opozicije ne zamudi nobene priložnosti, da bi državljanom jasno sporočil, da je arbitražni sporazum naravna katastrofa za Slovenijo, da je Pahor z njim kratko malo preveč "soliral", ko se je skupaj s hrvaško kolegico Kosorjevo v njemu tako priljubljenem slogu nastavljal objektivom aparatov in snemalnih kamer, pozabil pa, da gre za vitalne interese naše majhne Slovenije. Pa je to le še en obraz več dolgoletne nesposobne slovenske politike, ki ji v skoraj v dveh desetletjih ni uspelo rešiti mejnega vprašanja. Za božjo voljo, ali vas ni vsaj malo sram? Kaj ste pa potem delali vsa ta leta? Ste se veselo fotografirali v soju žarometov, malce "pupcali in papcali" in slovenski javnosti veselo razlagali, da mejni spor s Hrvati kljub številnim incidentom sploh ni tako resna težava, saj gre ne nazadnje za dve prijateljski državi. In zdaj je izbruhnil, pa ne mejni, ampak pravcati arbitražni spor, vprašanje meje je zdaj zgolj še "virtualno" najpomembnejše. Bolj je pomembno, kdo bo koga: ali Pahor Janšo ali zadnji premiera. Ni več pomembno, ali arbitražni sporazum daje resnično možnost dokončne pravične rešitve mejnega vprašanja z južno sosedo, zdaj je pomembneje, da arbitražni sporazum sploh ne more biti rešitev, čeprav njegovi kritiki resne alternative, razen haaškega sodišča, ki je zagotovo manj ugodna možnost, sploh niso ponudili. Niso torej pomembni tehtni in z dejstvi preverljivi argumenti – ali so v predreferendumski tekmi sploh kdaj bili – zdaj je zgolj še pomembno, komu bo uspelo prepričati volivce, pa naj stane, kolikor stane. Državljani – številni, roko na srce, sploh ne vedo, o čem bomo referendumsko nedeljo odločali – smo ujetniki politike, ki rohni o plusih in minusih arbitražnega sporazuma. In prav zaradi politikov se bo referendumska nedelja tudi zgodila. Kakorkoli že obračamo, dan D bo vsekakor, pa če premier to še tako nerad prizna, tudi preizkus njegove priljubljenosti in podpore koalicijskemu trojčku. Od nedelje bo torej vse veliko bolj jasno, pa naj zmagajo zagovorniki arbitražnega sporazuma ali pa njegovi kritiki …