Buška je buška

V vasi je bilo nekaj lokalov le njihovih, moški v njih niso smeli vstopiti, pa tudi na plaži niso marale moške družbe. To so nazorno pokazale nemškemu mladeniču, ki se je neke noči vztrajno hotel pridružiti njihovemu kresu: naslednji dan je hodil okrog z razbito ustnico. Na to sem se spomnil ob napisu na pročelju lokala Open Buška je buška peder. Ni težko uganiti, kakšen cirkus bi zganjali ljubljanski neonacisti, skinheadi, domoljubi ali kakorkoli se že imenujejo nestrpneži, ki poskušajo biti ponosni na svojo homofobijo, če bi jim geji nazorno pokazali, kako je buška buška. "Igra" homofobnih aktivistov je zahrbtna, perfidna in njihove buške se jim bodo slej ali prej vrnile kot bumerang. Napis na pročelju lokala Open se konkretno nanaša na "buške", ki jih je pred letom prav tam "zaslužil" gejevski aktivist Mitja Blažič. V resnici so mu prebili lobanjo in ga ožgali z baklo, trije storilci, ki jih je policiji uspelo izslediti (bilo jih je namreč več), pa so se na sodišču z(a)govarjali, da je šlo le za buške. Po napadu so na enem od nestrpnih spletnih portalov objavili grožnje, da so lokal hoteli napasti že dan prej in da bo v kratkem tako ali tako gorel. Napadalcev je bila na sodišču ena sama ovčja nedolžnost, kesanje in priseganje, da so hoteli "izraziti le svoje stališče". Blažiču so se opravičili in mu podali roko, sicer pa so se med obravnavo hehetali in režali. Ko jim je sodnica izrekla leto in pol zaporne kazni, se je pred sodiščem zbralo sto ogorčenih homofobov, večinoma strahopetno skritih pod črne kapuce. Svoj shod so označili kot miren in spontan, nikakor ne namenjen "opravičevanju nasilja in ne uperjen proti drugače spolno usmerjenim". Cela serija hinavskih gest, od strahopetnega napada − deset na enega, potem pa beg − do poniglavega zanikanja dejanja, pod težo dokazov pa skrušeno priznanje, opravičilo s figo v žepu, slabo prikrita naslada nad posledicami svoje neumnosti in pravičniško zgražanje nad kaznijo ter, seveda, sklicevanje na svoje državljanske pravice.

Takšna je resnica o njihovih buškah: pedre je treba bunkati, to je v naravi klenega Slovenca – tako kot strahopetnost, izogibanje odgovornosti za svoja dejanja in kalimerovski obrat iz vloge napadalca v vlogo uboge žrtve. V najnovejših komentarjih na novičarskih spletnih portalih lahko ugotovite, da homofobna srenja vztraja pri predsodkih, prav nič presenetljivo ujemajočih se s političnimi stališči, ki jih ob obravnavah družinskega zakona že lep čas poslušamo v parlamentu: javno gejevsko nastopanje doživljajo kot provokacijo, v resnici pa geji zaradi medijske pozornosti napadajo sami sebe. Naj počnejo, kar hočejo, v svoji sobi. Naj se celo poročijo. Mejna točka svobode te "ideologije" je, da geji nikakor ne smejo dobiti pravice do posvojitve otrok.

S sinhronim napadom na hišo sodnice, ki je trojici lanskih napadalcev izrekla kazni, se nakazuje težava prihodnje emancipacije homoseksualcev v Sloveniji. Tolerantnost slovenske družbe do javnega življenja homoseksualcev se iz davnih ljubljanskih časov festivala Magnus vztrajno obrača v reakcionarnost vzhodnjaškega tipa, ko po vzoru Varšave, Moskve, Zagreba in Sarajeva homoseksualno javnost zatirajo s policijo ali s civilnimi vigilanti. Še bolj skrb zbujajoč je čedalje očitnejši občutek, da "nedolžnim" homofobnim mladeničem iz ozadja zelo radi pomagajo nekateri uveljavljeni akterji politične scene.