Avstrijski alarm

Rezultati avstrijskih splošnih volitev so moteči. Skupaj sta Strachejeva FPŐ in Haiderjeva BZŐ skorajda dosegli relativno zmagovalno stranko SPŐ. Nedvomno prerekanja znotraj impotentne vlade Alfreda Gusenbauerja niso bila dobra popotnica Ljudski stranki in Socialdemokratom. Če k temu prištejemo še inflacijski dejavnik, ki zadeva predvsem tiste najbolj ranljive na lestvici kupne moči, potem je prostor za populistične ideje odprt. Sem sodijo obljube o boljšem življenju ter prsti krivde uperjeni v imigrante, tujce in druge, ki da krnijo zgodovinsko »avstrijskost«, škodijo domači ekonomiji in odžirajo delovna mesta »staroselcem«.

Da bo razprava o tujcih očitno tista, ki bo zaznamovala predvolilno obdobje, je poročanje avstrijskih časnikov dalo slutiti že v juliju. Središče zgodbe o tujcih tokrat niso bili tako imenovani »jugosi«; bolj to, da se tudi ti izseljujejo iz nekaterih delov Dunaja, kjer jih zamenjujejo Turki in drugi, povečini priseljenci iz še bolj siromašnega juga. Poudarek na razstavi šovinizma je bil v vidni različnosti ter v tem, da so (naj)slabše plačane službe dobile nove in po videzu drugačne odjemalce.

Razprava o drugačnosti je v Avstriji očitno izrazito težka, saj se z njo že vrsto let soočajo tudi koroški Slovenci. Sicer na drugačni, recimo ji višji ravni, čeprav z nizkotnimi udarci haiderjevskega tipa. Očitno nezmožnost zatrtja nesmiselne, nasproti od cilja ali rešitve zvedene komunikacije vodi v skrajno obravnavo tudi manj asimiliranih delov prebivalstva. To nikakor ne rešuje problema, ki ga ima oziroma ga občuti prizadeti del večinskega prebivalstva, daje pa možnost alokacije krivde za lastne neuspehe. S tem, ko reševanje realnih težav populisti zameglijo z obračunom z dežurnimi krivci, ne le da še slabijo možnosti za soočenje s težavami, ki so pripeljale do malodušja, temveč na tem zgradijo novo težavo, ki nima ekonomske ali politične rešitve. Zgolj emocionalno. Ko pa pridemo do te ravni, iracionalno vedenje vedno znova ostaja kot možnost. Podpihovati sovraštva za ceno političnega uspeha je nedvomno neuspeh za mainstream. Za demokratične in odprte družbe pa opomin, kam lahko vodi politikantstvo in zloraba čustev.

O tvornosti te politike je nesmiselno razglabljati, saj je vse uperjeno zgolj v uspeh na volitvah. Opozicija je naravno stanje tovrstnega pristopa. Vzorci vedenja tovrstne politike so predvidljivi, malo manj je jasen modus operandi na oblasti. Bržčas bi tak korak pomagal k razkrinkanju vsebinski nekoherentnosti tovrstnih strank. Ključna skrb na ravni družbe velja predvsem soočenju z občutkom pomembnosti, celo večvrednosti in izbranosti. Izpostavljanje teh občutkov v multikulturnih družbah je vsaj tvegano, če ne kar nevarno.