Anja Kopač Mrak: Socialna politika mora biti ekonomski enakopravna, ne podrejena

Z novo ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anjo Kopač Mrak, ki je bila na omenjenem ministrstvu v vladi Boruta Pahorja državna sekretarka, smo se med drugim pogovarjali tudi o "večnem" razkoraku med osnovno socialno pomočjo in izračunanim statističnim pragom minimalnih življenjskih stroškov, sivi ekonomiji, problematiki brezposelnosti, pa tudi o napovedanih spremembah socialne zakonodaje in študentskega dela.

Mnogi menijo, da Slovenija pravzaprav nikoli ni imela avtonomne socialne politike, temveč je bila ta, še posebej v zadnjih letih, v času krize, podrejena ekonomski politiki. Kaj menite vi?

Zelo težko je imeti popolnoma avtonomno socialno politiko. Treba se je zavedati, da se socialna politika nanaša na prerazporejanje družbeno ustvarjenega, in ključno vprašanje je zlasti, na kakšen način ga delimo.

Je pa res, da je socialna politika lahko enakovredna drugim politikam, na primer ekonomski, ali pa ji je izrazito podrejena. In neoliberalizem kot tak dejansko postavlja socialno politiko zgolj v funkcijo optimalnega delovanja trga v smislu zagotavljanja delovne sile. To je zadnjih 40 let ena izmed glavnih kritik takšne socialne politike, od osemdesetih let dalje se ta kritika v vseh evropskih državah še krepi in s krizo je po mojem mnenju prišel začetek konca tovrstnih socialnih politik.

Sama nameravam ustvarjati socialno politiko, ki bo seveda enakopravna ekonomski. Zdi se mi, da je za uspešno ekonomsko zelo pomembna socialna politika, ki zlasti zagovarja razvoj človeškega kapitala. Socialna politika mora pomagati razvoju družbe v smislu, da zagotavlja enake možnosti vsem, saj tako krepimo socialni kapital znotraj družbe, za katerega menim, da je v tako majhni državi, kot je Slovenija, še kako pomemben.

Pa vendar je razkorak med osnovno socialno pomočjo, ki znaša okoli 260 evrov, in izračunanim statističnim pragom minimalnih življenjskih stroškov, ki velja za prag revščine, giblje pa se okoli 600 evrov na posameznika, zelo velik. Ga nameravate zmanjšati?

Res smo v velikem razkoraku, kar je težavno, vendar pa je tu seveda tudi vprašanje možnosti, ki jih v danem trenutku imamo.

Se morda spomnite, ali se je kdaj in za koliko od osamosvojitve Slovenije, torej tudi v času blaginje, zvišala osnovna socialna pomoč?

Višina minimalnega dohodka, ki je osnova za določitev denarno socialne pomoči se v tem obdobju ni v zadostni meri usklajevala , tudi s samo rastjo življenjskih stroškov, in tudi zato smo prišli do takega razkoraka. Zato smo v letu 2009 pristopili k novemu izračunu minimalnih življenjskih stroškov, kar je bila podlaga 2011 za dvig minimalnega dohodek z 229 na 288 evrov. Na žalost smo zaradi interventnih ukrepov pristali le na 260 evrih minimalnega dohodka.

Pomembno bi bilo, da bi v času, ko nam je šlo najbolje in smo imeli visoko gospodarsko rast ter ustvarjali presežke, kot dobri gospodarji ustvarili neko rezervo, iz katere bi v času krize lahko črpali. Socialna država in socialni transferji namreč postanejo pomembni zlasti v kriznih časih. Upam, da smo za prihodnje to lekcijo usvojili.

Nekaj dodatnih sredstev bi zagotovo prinesla tudi ureditev področja sive ekonomije, katere ocene so zelo različne in segajo od 15 do 35 odstotkov zdajšnjega bruto družbenega proizvoda (BDP). Zakon o delu na črno, ki je pod Pahorjevo vlado padel na referendumu, je znova aktualen, vendar najverjetneje brez določb, ki so razburjale javnost, kot je bila recimo znamenita medsosedska pomoč …

Tako je. Že letos bomo z zakonom o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki med drugim predvideva višje kazni, znova skušali urediti to področje. Zlasti pa se mi zdi pomembno, da se s spremembo omenjenega zakona sočasno odvije tudi reforma inšpekcije za delo. Pri tej pa bo šlo za spremembo dveh zakonov, in sicer o inšpekcijskem nadzoru in inšpekciji za delo.

V okviru omenjenega bomo pristopili tudi k drugačni organiziranosti enot Inšpektorata RS za delo.

Kakšni?

Nekaj se je že naredilo, in sicer da je manj območnih enot, ukinjene so bile tiste najmanjše. Zlasti pa želimo zagotoviti večjo fleksibilnost inšpektorjev. Ni namreč nujno dobro, da isti inšpektor dela v istem lokalnem okolju 20 let. Hkrati bi želeli v inšpekcijsko službo vpeti socialne partnerje. Zato razmišljamo o ustanovitvi inšpekcijskega sveta, ki bo nekakšen posvetovalni organ inšpektorata. Socialni partnerji imajo namreč veliko informacij s terena, zato je prav, da te tudi uporabimo.

V kakšno smer bodo šle spremembe socialne zakonodaje, ki je bila v osnovi izoblikovana v času Pahorjeve vlade, ko ste bili državna sekretarka, in je dvignila veliko prahu, zlasti zato, ker mnogi niso bili več upravičeni do varstvenega ali na primer otroškega dodatka, ker se premoženje družine mnogokrat ne ujema z njenim dejansko razpoložljivim dohodkom?

V skladu s koalicijsko pogodbo je predvideno, da letos pripravimo popravke socialne zakonodaje. Temeljili bodo na podlagi ugotovitev Inštituta RS za socialno varstvo in centrov za socialno delo ter pritožb, ki jih dobi ministrstvo. Lotili pa se bomo ključnih sprememb, pri varstvenem dodatku zlasti vprašanja zaznambe na nepremičnini, kjer bomo skušali najti nekakšen kompromis. Ob tem naj poudarim, da je sicer prav, da teh pomoči ne jemljemo kot samoumevnih, vendar pa se je hkrati treba zavedati specifičnega odnosa Slovenk in Slovencev do nepremičnin in najti ustrezno rešitev. Namen namreč ni bil, da bi se starejši ljudje odpovedali varstvenemu dodatku in bi bili zaradi tega v slabem položaju, temveč v krepitvi solidarnosti znotraj družin, kar pomeni, da je, če se nepremičnina prenaša iz roda v rod, mlajša generacija na nek način odgovorna za svoje starše.

Tudi glede razpoložljivega dohodka in premoženja, zlasti prihrankov, ki se upoštevajo pri odločitvah glede recimo varstvenega dodatka, bo treba poiskati primerne rešitve. Trenutno se pri varstvenem dodatku upošteva do petsto evrov prihranka na računu, kar je seveda premalo, saj vemo, da si na primer nekateri denar prihranijo tudi za pogreb.

Prav tako bo pri odločanju o otroškem dodatku v zvezi s prihranki treba postaviti neko razumno mejo. V zakonu bo treba sistemsko urediti, da če imaš recimo kredit za reševanje primernega stanovanjskega problema, ki je tudi določena z zakonom in recimo za štiričlansko družino znaša okoli 120 kvadratnih metrov, da se to pri odločanju o dodelitvi dodatka upošteva, saj se s tem zmanjša tvoj razpoložljivi dohodek.

Letos bomo, kot že rečeno, izpeljali le ključne popravke, saj so nenehne spremembe v sistemu, ki se je šele vpeljal, tudi problematične.

Kaj pa vidik racionalnosti?

Eden izmed pomembnih ciljev socialne zakonodaje je bil tudi, da dosežemo, da bodo centri za socialno delo manj obremenjeni, ne pa to, kar se je zgodilo. Moramo poiskati rešitev, ki bo olajšala odločanje o socialnih pravicah. Razmišljamo o različnih variantah, in sicer zlasti v smeri, da bi družino umestili v določen dohodkovni razred in na podlagi tega že odločali o višini drugih transferjev. Mi zdaj, ko nekdo prinese vlogo, odločamo takoj o vseh pravicah, kar posledično pomeni veliko dela.

Moram pa ob tem poudariti, da je bila ta socialna zakonodaja in vzpostavitev enotne vstopne točke velika sprememba, saj pomeni popolnoma drugačen koncept oziroma sistem dela.

Med vašimi prioritetami je tudi znižanje števila brezposelnih in eden od ukrepov vašega predhodnika je bil zniževanje nadomestil za brezposelne, ker naj bi višina nadomestila v Sloveniji mnoge, ki bi lahko poprijeli za delo, "demotivirala", da tega ne storijo. Kaj o takšnem stališču menite vi?

V osnovi nisem pristaš politike, da moraš ljudem malo dati ali jim odvzeti, da si bodo potem poiskali delo na trgu. Dostojanstvo posameznika je zelo pomembno in naloga socialne države je, da mu ga zagotavlja in s tem tudi možnost svobodnega odločanja. To pa ne pomeni, da ljudje ne sprejmejo ponujenega ustreznega oziroma primernega dela, če prejemajo denarno nadomestilo. Zavzemam pa se za večjo vlogo svetovalcev na zavodu za zaposlovanje, da prepoznajo takšne posameznike, saj je pri njih pogosto v ozadju delo na črno. Zaradi njih pa seveda ne kaznujemo vseh in znižamo denarna nadomestila.

Marca letos je bilo prijavljenih 13.257 prostih delovnih mest, prijavljenih brezposelnih oseb pa 122.630. Delovnih mest torej preprosto ni, zato je najbrž težišče bolj na ustvarjanju pogojev za ustvarjanje novih delovnih mest.

Že lani v drugi polovici leta, ko smo znova padli v recesijo, se je dejansko bistveno zmanjšalo število ponujenih prostih delovnih mest in ta trend se je v letošnjem letu le še poglobil. Zato tudi ne moremo več toliko poudarjati ponudbene strani, ampak je zlasti ključno povpraševanje. V pristojnosti ministrstva za delo je predvsem aktivna politika zaposlovanja.

Kaj konkretno boste naredili v njenih okvirih?

Denar, ki ga imamo, to je okoli 155 milijonov evrov v dveletne obdobju, skušamo zlasti preusmeriti z izobraževalnih programov na programe, s katerimi ustvarjamo delovna mesta, zlasti na področju javnih del, ker le z njimi ponudimo vsaj neko obliko zaposlitve.

To je začasna oblika.

Bistvo aktivne politike zaposlovanja je, da ranljivim skupinam pomaga pri vključevanju na trg dela v določenem obdobju. Glejte, realnost je 8,9 milijona evrov za 1300 zaposlitev. Letos pa imamo na razpolago okoli 65 milijonov evrov in s tem bistvenih premikov ne moremo delati.

Zaposlovanje ranljivih skupin vidite tudi na področju socialnega podjetništva. Strategija razvoja socialnega podjetništva že nastaja. Prinesla pa naj bi spodbude in ukrepe za že delujoča kot tudi nova socialna podjetja. Nam že lahko izdate kakšne ukrepe?

Smo v postopku konstituiranja sveta za socialno podjetništvo, organa, ki sprejema omenjeno strategijo. To bi sicer morali pripraviti že leta 2011. Kakorkoli že, na podlagi dozdajšnjih izkušenj smo ugotovili, da manjka zlasti podporno okolje. Prav tako smo ugotovili, da trenutno razvijamo zlasti socialna podjetja tipa B, kar pomeni podjetja, ki predvsem zaposlujejo ranljive skupine, vendar pa sama, brez državnih subvencij, na trgu ne preživijo. To pa ne sme biti edini cilj. Želimo si, da poleg nevladnih organizacij, ki se trenutno večinoma ukvarjajo s socialnim podjetništvom, v tem koristi prepoznajo tudi podjetja. V Sloveniji torej potrebujemo predvsem podjetja tipa A, ki delujejo zlasti na osnovi podjetniške ideje, vendar v okviru socialnega podjetništva. Zakon namreč jasno pravi, da takšna podjetja lahko ustvarjajo dobiček, ki pa se ne deli kot običajno, temveč se mora porabljati za nadaljnji razvoj dejavnosti.

Lahko navedete kakšen konkreten primer?

Podjetje, ki se ukvarja z recikliranjem odpadkov, opravlja družbeno pomembno delo in hkrati odpira zelena delovna mesta, kjer zaposluje ranljive kategorije, prav tako pa na trgu živi in njegov obstoj ni odvisen samo od državnih subvencij.

Za takšna podjetja je treba vzpostaviti razvojno podporo, kot na primer enak dostop do finančnih virov. Ena izmed rešitev bi bila, da recimo v okviru slovenskega podjetniškega sklada del sredstev na razpisih namenimo prav zanje. Prav tako jim lahko ponudimo podporo pri marketingu oziroma tržnih strategijah.

Takšna socialna ekonomija je uspešna zlasti v Veliki Britaniji. V državah članicah EU-ja je v povprečju deset odstotkov delovnih mest ustvarjenih v socialnem podjetništvu. Pri nas pa je delež zanemarljiv.

Napovedali ste tudi spremembe študentskega dela, in sicer v smeri, da vsako delo šteje, kar naj bi posledično pomenilo plačevanje prispevkov za študentsko delo, hkrati pa naj bi imeli študentje tudi več pravic. Smo že kaj bolj pripravljeni na spremembe na tem področju?

Problem študentskega dela je od leta 2002 vedno bolj pereč, zato bomo novo zakonodajo pripravili do konca oktobra. Vsekakor pa menim, da smo od referendumskega padca zakona o malem delu leta 2011 vseeno prehodili neko pot in je družben pogled na problem študentskega dela drugačen. Tudi pripravljenost študentov na urejanje tega področja je danes bistveno drugačna, kot je bila.

Ste se s študenti že sestali?

Smo, tudi zaradi zakona o štipendiranju, ki ga bo naslednji mesec obravnaval DZ. Prav tako pa smo se dogovorili o oblikovanju delovne skupine, ki bo pripravila predlog sprememb študentskega dela.

Sicer pa menim, da je pri tej problematiki ključnega pomena dejstvo, da je študentsko delo popolnoma prekerna oblika dela, ki je konkurenčna le zaradi tega, ker se ne plačujejo prispevki.

Zelo pomembno pri študentskem delu je tudi, da se jim prizna delovne izkušnje, ker jim bo tako bistveno lažje vstopiti na trg dela.

Prav tako bomo v novi zakonodaji, tako kot pri zakonu o malem delu, postavili omejitve tej obliki občasnega in začasnega dela, sicer bi se lahko zgodilo, da bi se na račun tovrstnih oblik dela zmanjšalo število redno zaposlenih.

Verjamem namreč, da stroški dela niso edini element konkurenčnosti oziroma to ne bi smeli biti. Večji poudarek je treba dati ustvarjanju višje dodane vrednosti v našem gospodarskem sistemu.