Ponedeljek, 26. 11. 2007, 10.30
8 let, 8 mesecev
5 minut za tegobe sveta
"Včeraj je sem prišel hudič in ta prostor še vedno smrdi po žveplu." Hugo Chavez o Georgeu Bushu. Vsebina je ostala v senci.
Brskanje po dnevnem redu zasedanja ponuja po temah pestro, dolgotrajno, iz leta v leto že kar ponavljajoče čtivo o krizah po svetu. Večina omenjenih kriz ali perečih vprašanj nikoli ali pa vsaj zelo poredko ugleda luč medijskega sveta. Osrednje teme zasedanj Generalne skupščin so skozi več kot šest desetletij dolgo zgodovino razklane med interesi bogatih in tistih drugih. Vprašanja, povezana z varnostjo pred globalnim terorizmom, z varovanje političnih in gospodarskih prednosti severa se tako soočajo z vprašanji trajnostnega razvoja juga, z revščino, lakoto in boleznimi. Redki zapisi ali iz odročnega neurejenega ali urejenega, delno pozabljenega, a nič manj zanimivega dela sveta dosežejo manj bralcev, saj se pogosteje pojavljajo v strokovnih časopisih, v osrednje svetovne zapisovalce realnosti se prilepijo ponavadi ob čudnih ali tragičnih dogodkih
Svetovni voditelji, ki so se v ponedeljek zbrali v New Yorku in pošiljajo jasen poziv za preboj na okoljski konferenci Združenih narodov pozimi na Baliju, bodo morali svoje nagovore uresničiti v državniškem delovanju. Bali bo ponudil jasen prikaz, kakšna je lahko prihodnost zime ob segrevanju ozračja. Slabo luč na ponedeljkovo razpravo sicer meče ločena razprava, ki jo pripravlja ameriški predsednik. Razprave o boju proti podnebnim spremembam so nujne, a same po sebi ne prinesejo nič. Če se dejavnemu boju ne pridružujejo največji onesnaževalci, potem se nam ne obeta nič dobrega. Boj bo ostal zgolj vojna napoved.
Podnebne spremembe združujejo države po svetu v neenak obračun s posledicami brezbrižnega pehanja za napredkom z manj naprednimi sredstvi. Fosilna goriva ostajajo ključno gonilo jeklenih konjičev po cestah tega sveta. Cene goriv so zagotovilo, da bo marsikdo še naprej dobro živel in signal, da bo želja po zalogah goriv še naprej sprožala spore v politično, posledično medijsko, že tako močno izpostavljenih koncih sveta.
Javna razprava ob začetku zasedanj Generalne skupščine -ob pogoju, da se iranskemu ali venezuelskemu predsedniku ne posveča preveč pozornosti- ponuja neslišnim državam, da vsaj za nekaj minut postanejo slišne. Že zaradi tega javna razprava ostaja dragocena in pomembna. Obenem omogoča vpogled v manj znana področja, s katerimi se ubadajo razpredene agencije in osrednja telesa svetovne organizacije. Združeni narodi nedvomno so z interesi najmočnejših krepko omejena organizacija. Varnostni svet ima pač svojo sestavo, svoje prednostne naloge. Javna razprava najbolj izpostavljene teme, kot sta Irak in iranski jedrski program, sooča z realnostjo bivanjskih, političnih in gospodarskih razmer v zapostavljenih delih sveta. Škoda, ker o tem ne boste brali.