"Računalnik je kazen, v kateri uživam"

"Na računalniku poiščite največji gumb med vsemi in ga pritisnite. Tako boste prižgali računalnik," je po uvodnem nagovoru nekaj več kot 20 gospem in gospodom, ki so se udeležili delavnice na Gimnaziji ledina, dejal Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta RS.

Za računalniško pismenega posameznika bi bil zgornji stavek zagotovo prava pravcata žalitev, za vse mlade ter nekoliko starejše, ki veščin uporabe različnih računalniških programov ter surfanja po internetu niso nikoli osvojili, pa je bil to prvi korak v svet sodobne informacijske tehnologije.

"Miško uporabljajo kot daljinec za televizijo"

"Osnova poučevanja starejših s strani mlajših, kjer kot inštruktorji sodelujemo tudi nekateri povabljenci, je zelo dobro oblikovana s pomočjo strokovnih nosilcev tega projekta. Za današnji pouk smo dobili dovolj natančna navodila, poleg tega pa imam na področju interaktivnega poučevanja že precej izkušenj – nekaj let sem bil namreč mednarodni poslovni konzultant – in to znanje mi je danes pomagalo držati neko konstantno pozornost starejših oseb," nam po koncu prvega dela, ki je zajemal materialne in programske zadeve, vezane na računalnik delavnice, pove Kavčič. Po njegovem mnenju največjo začetno težavo pri upravljanju računalnika predstavlja miška. "To velika večina uporablja bolj kot daljinec za televizijo." Povejmo, da je vsakemu Kavčičemu strokovnemu napotku sledila faza raziskovanja, ljudje so se občasno na računalniškem omizju nekoliko izgubili, vendar so jim na pomoč kaj kmalu priskočili ustrežljivi asistenti, večinoma mladi prostovoljci.

"To je eden izmed najbolj pozitivnih dogodkov v zadnjem obdobju, ki ga jaz vidim kot posvečanje pozornosti medsebojnemu komuniciranju, obenem pa projekt starejši generaciji vrača neko iskrivost in veselje do življenja. V projektu pridobivajo tako starejši kot mlajši. Prvi se računalniško izobražujejo, drugi pa z učenjem dvigajo raven čustvene inteligence," sklene Kavčič.

"Za kazen sem moral še enkrat v šolo"

"Projekt je pravzaprav neke vrste kazen. Pred časom sem praznoval 80. rojstni dan, mladina mi je kupila računalnik in zdaj moram za kazen še enkrat v šolo," nam zaupa Albin iz Ljubljane, eden izmed najstarejših udeležencev delavnice. "Iskreno povedano, sem se doma z 'mašino' že malce poigral, nekaj malega celo pogruntal, vendar se mi je dokaj hitro ustavilo," dodaja.

Internet simpatičnemu gospodu ni popolna neznanka, saj je nekaj dni po rojstnem dnevu zavihal rokave ter se s surfom podal v povsem neznane valove. "Iskal sem določenega obrtnika, ga tudi našel, vendar pa sem za to porabil čisto preveč časa." Na vprašanje, zakaj mu znanja niso posredovali sinovi, hčerke, vnuki, Albin odgovori: "Vsi so poročeni, imajo otroke in svoje obveznosti, zato od njih ne morem zahtevati še učenja starega kozla." V nadaljevanju nam 80-letnik pove, da mu bo računalnik služil na mnogo področjih. Ker je srčni bolnik, se mora držati stroge diete. Natančno evidenco si že zdaj vodi na računalniku. "Za to sem potreboval obrazec. Prišel sem do oblikovanja tabele, ustavilo pa se je pri razširitvi tabelice. Nekaj, kar se vam zdi otročje lahko, je meni predstavljalo nepremostljivo oviro," sklene.

"Spletna pošta ni pristna, je pa preprosta"

"Imamo zelo veliko prijateljev, ki živijo po svetu. Ker je uporaba telefona predraga zadeva, bo to izvrstna priložnost, da se naučim uporabe skoraj brezplačnega komuniciranja. Druga stvar pa je, da zelo rada hodim na tečaje. Če mi bo kadarkoli primanjkovalo gradiva, se bom do njega lahko dokopala na internetu," pa nam pove 71-letna Eva iz Ljubljane. Na vprašanje, kaj v primerjavi s klasičnim pismom izgubi in kaj pridobi spletna pošta, Minca odgovori: "Pristni stik, pisanje z roko je nekaj nenadomestljivega in izredno pomembnega. Na drugi strani je prednost spletne pošte preprostost in hitrost."

Gospa o spletnih omrežjih ne ve veliko, od kolegic pa je že slišala za Facebook. "Tudi ta znanja upam, da bom osvojila." Če bo prek Facebooka stopila v stik s kakšno staro ljubeznijo, pa nam ni želela izdati.

Zasvojen si, ko se odpoveš običajnemu

"Vabilo na projekt sem dobil prek spletne pošte, ga prebral in se po petih minutah odločil za sodelovanje," pa nam pove 38-letni Kristjan, ki sodeluje kot prostovoljec. "Veliko je starejših, ki niso preveč dovzetni za hitro učenje. Vsi vemo, da pride vnuk, ki vse pokaže izredno na hitro, babice in dedki si zapomnijo le delček in se nato tedne in tedne trudijo razvozlati računalniško uganko. Na teh delavnicah se lahko zadeve razložijo počasi in od samega začetka." Povprašali smo ga, kje vidi mejnik med praktično uporabo in računalniško zasvojenostjo, ki postaja vsakdan marsikaterega mladostnika: "Po mojem mnenju pretiravaš takrat, ko računalnik začne ovirati tvoj običajen dan, ko se na telefon oglasiš med osebnim pogovorom, ko informacijo, da si zapeljal čez zeleno luč, takoj objaviš na Twitterju ali Facebooku. Mislim, da te odvisnosti udeleženci današnje delavnice ne bodo nikoli okusili."