Drugi krog bo referendum: za Pahorja ali proti njemu #analiza #video

Kdo bo novi slovenski predsednik, bo znano 12. novembra. Foto: Bojan Puhek

Samo milijon nas je, so nekoč peli Agropop. Včeraj nas je bilo krepko manj – tistih, ki s(m)o odšli na volišča, namreč. Le dobrih 745 tisoč ljudi se je odpravilo tja. Ali drugače: skoraj milijon volilnih upravičencev je ostalo doma.

Sedemindvajset let po prvih svobodnih volitvah, rojstvu slovenske parlamentarne demokracije, sta doma ostala skoraj dva od treh volivcev. Glasovnice je obkrožilo skoraj pol milijona ljudi manj kot leta 2002. Še pred petimi leti je šlo na volitve skoraj 80 tisoč ljudi več kot včeraj, kar je več od vsote števila prebivalcev Celja in Kranja, tretjega in četrtega največjega slovenskega mesta.

In to je prava zgodba teh predsedniških volitev.

Zakaj so ljudje ostali doma?

Zakaj je dober milijon volilnih upravičencev, polovica prebivalstva te države, ostalo doma?

Politiki in analitiki bodo v prihodnjih dneh med vzroki navajali vreme, ki je običajno (so)krivo, če gre na volitvah kaj narobe. Če dežuje, se ljudem ne ljubi iz hiše. Če je sonce, gredo menda raje v naravo. Kaj je pravo vreme za praznik demokracije, v resnici ne ve nihče.

Je bila kriva slaba ponudba kandidatov? Morda je res občasno videti, kot da je šlo za Boruta Pahorja, političnega veterana, in osem "naturščikov", kot je pred dnevi ugotavljal znanec.

Toda svojega kandidata so imele vse večje politične stranke. Na volilni glasovnici ste lahko izbirali med aktualnim predsednikom republike, ministrico, dvema županoma, evropsko poslanko in predsednico druge največje opozicijske stranke.

Ponudba je bila v tem trenutku najbolje, kar premore slovenska politika – če vam je to všeč ali ne.

Preberite še:

• V drugem krogu se bosta pomerila Borut Pahor in Marjan Šarec #foto #video
• Janša in Cerar z istim argumentom za poraz #foto #video

Aktualni predsednik si lahko kljub zmagi v prvem polčasu rezultat šteje za neuspeh. Foto: Bojan Puhek

Pred 15 leti je predsednika volilo milijon ljudi

Sledil bo še tretji argument: da predsedniška funkcija ne vpliva na življenje ljudi.

Tudi to mogoče drži. Gre namreč za veliko protislovje slovenske pravne ureditve. Na eni strani ima tisti, ki ga izberemo za predsednika republike zaradi neposrednih volitev največjo mogočo legitimnost. Na drugi strani pooblastila, ki jih ima, tega domala v ničemer ne odražajo.

A zakaj je potem še pred petnajstimi leti na predsedniške volitve, ki jih je dobil Janez Drnovšek, prišlo več kot milijon ljudi?

Resnica: vedno več ljudi živi brez politike – in države

Odgovor na vprašanje o (ne)udeležbi se zato mora skrivati drugje.

Že od izbruha največje gospodarske krize po osamosvojitvi je v Sloveniji mogoče zaznati zanimiv fenomen. Iz družbe, ki je politiko zaradi njene vpetosti v vse pore življenja dojemala kot usodno, prehaja v drugo skrajnost – v (z)družbo atomiziranih posameznikov, ki nimajo vedno raje le življenja brez politike, ampak jim uspeva živeti "brez države".

Hodijo v službo ali vodijo lastno podjetje. V življenju si želijo le miru – in kakovostnih javnih storitev. Politika jih morda zanima le še na lokalni ravni, saj je od izvolitve posameznega župana pogosto odvisna tudi obnova kakšne ceste ali gradbeno dovoljenje, na nacionalni pa že zdavnaj ne več. Politika "v Ljubljani" namreč njihovih težav ne prepozna, kaj šele da bi jih reševala.

Na volišča jih zato občasno zvabi le "nov obraz". Ali močna želja glasovati proti (saj veste) komu, ki bi državo po njihovem res zapeljal v napačno smer.

Preberite še:

• Kdo od predsedniških kandidatov ne razkriva svojega premoženja? #video
• Zakaj je Pahor v resnici pomilostil obsojenega za gospodarski kriminal

Četrtina glasov v prvem krogu je sijajen rezultat za nekoga, ki je prišel iz "nič". Marjana Šarca so številni prehitro odpisali kot "komika, obsojenega na propad", po soočenjih s Pahorjem. Foto: Bojan Puhek

Kam vodi pasivnost? Ozrite se po Evropi.

V tem lahko vidimo dobre in slabe plati. Dobre, ker po tem kriteriju vendarle postajamo "zrela demokracija", kjer si ljudje raje pomagajo sami, kot da bi čakali na politiko, ki jih je tolikokrat razočarala.

In slabe, ker živimo v obdobju, ko preveliko pasivnost volivcev in njihovo zazrtost v lastni mikrokozmos po Evropi serijsko izkoriščajo desne populistične stranke. Tiste, ki na številna vprašanja pogosto ponujajo le en, zelo preprost odgovor.

In res, Evropa, kot smo jo nekoč poznali, izginja pred našimi očmi. Na volitvah v Avstriji, nekoč eni od dveh zibelk nacizma, so četrtino glasov osvojili skrajno desni Svobodnjaki. V dveh od štirih držav, ki mejijo na Slovenijo, so oziroma bodo na oblasti vlade, ki so volivce prepričale (le) z zapiranjem meja. Tudi na Češkem, ki ni tako daleč od Slovenije, so ta konec tedna slavili evroskeptiki.

Tektonske spremembe v EU, a …

Gremo naprej. Na Malti, članici EU, je bomba eksplodirala pod avtomobilom najbolj znane novinarke. V Kataloniji španska policija skoraj ob aplavzu Bruslja pretepa volivce. V nemški bundestag je prišla "alternativa", ki se spogleduje že z zdavnaj zakopanimi demoni.

"Evropa zdaj", kot so nekoč rekli govorili domači komunisti-prenovitelji, se zdi vedno bolj mračna tvorba, ki izzive globalizacije "rešuje" tako, da se pred njo zapira. Je kot strah – votla, okrog pa je nič ni.

Današnja EU je obstala na mestu. Ne more iti naprej, v tesnejšo integracijo, saj bo tej po novem nasprotovala tudi ena od strank nemške vlade. Lahko gre le nazaj – v smer delnega razpada. Beri: Brexita in Evrope več hitrosti.

… v zadnji kampanji o tem niste izvedeli ničesar

In spet smo pri slovenski politiki, ki je menda to dogajanje ne zanima. Zadnja kampanja je bila prazna, vsebinsko pusta, skrajno "šentflorjanska" in občasno v intelektualnem smislu celo žalitev za kolikor toliko razmišljujočega človeka.

Kar je najpomembneje, v kampanji nismo našli odgovora na nobeno od dilem, o katerih bi morala v kontekstu hitro spreminjajočega se evropskega okolja razmišljati Slovenija.

To je velika škoda. Funkcija predsednika republike je namreč v svoji naravi tudi strateška. Dolžnost "vrhovnega modreca", ki jo opravlja, je sprotno ugotavljanje, "kdo smo in kam gremo". V Sloveniji smo jo žal zreducirali na benigno razpravo, ali je predsednik republike moralna avtoriteta ali ne. In ob tem šteli kilometre, ki jih je prehodil Borut Pahor.

Vmes smo izvedeli še, da večina kandidatov podpira prepoved nošenja burk in nikabov. Mimogrede, od kdaj je to vprašanje prvovrstna politična tema v Sloveniji? In kdaj ste v Sloveniji nazadnje videli žensko, oblečeno v burko?

SMC je bržčas največja poraženka teh volitev. Četudi se je Maja Makovec Brenčič žrtvovala in se s tem menda postavila na prvo mesto kandidatov stranke na evropskih volitvah, je za največjo vladno stranko več kot nerodno, da njen kandidat tekmuje v ligi Andreja Šiška. Foto: Bojan Puhek

Preberite še:

• Kandidati v težavah: Je San Marino res prvi priznal samostojno Slovenijo? #video #preverjenih9
• Hmmm ... Kaj že predstavljajo tri zlate zvezde v slovenskem državnem grbu? #video #preverjenih9
• Gledali so tekmo, a se ne morejo spomniti, koga so naši premagali #video #preverjenih9

Pahorjevih pet let kampanje

Aktualni predsednik si lahko kljub zmagi v prvem polčasu rezultat šteje za neuspeh.

Pred nasprotniki je imel namreč pomembno prednost – njegova kampanja ni trajala mesec ali dva, ampak pet let. V slovensko politiko je vpeljal koncept "permanentne kampanje", ki pravzaprav odpira vprašanje, kaj namerava početi, če bo dobil nov mandat, po katerem ne bo mogel več kandidirati. Vsaka njegova fotografija na Instagramu je bila predvolilni plakat.

V drugem krogu se bo spopadel z Marjanom Šarcem, resničnim zmagovalcem prvega kroga, ki je že zdaj dosegel svoj cilj.

Četrtina glasov v prvem krogu je sijajen rezultat za nekoga, ki je prišel "iz nič". Šarca so številni prehitro odpisali kot "komika, obsojenega na propad," po soočenjih s Pahorjem.

Še pomembneje, nakazal je, da lahko s svojo listo prihodnje leto odigra pomembno vlogo tudi na državnozborskih volitvah.

Koga bodo v drugem krogu podprli poraženci predsedniške tekme:

Video: Planet TV

Bo Šarec napadel? In kako glasno bo Pahorja podprl Janša?

Boj Pahor-Šarec bo zanimiv zaradi političnih kalkulacij. Na primer: bo morebitna aktivna Janševa podpora Pahorju v drugem krogu mobilizirala tiste volivce na levi, ki Šarca do zdaj niso prepoznali kot svojega kandidata? Za zdaj tega ni mogoče pričakovati, saj je Janša dejal, da v drugem krogu ni nikogar, ki bi bil vreden podpore SDS.

In obratno: bo šel Šarec, ki zdaj ne more izgubiti več ničesar, z vsemi orožji nad Pahorja ali bo raje počakal, da ga medijska mašinerija, ki asistira sedanjemu predsedniku, spet naredi za žrtev?

Ne smemo pozabiti še enega pomembnega dejstva: drugi krog bo v resnici referendum za Pahorja ali proti njemu. In morda, če bo Šarec dovolj spreten, tudi proti sedanji vladi ali celo političnemu "establišmentu".

Vsi preostali si bodo v naslednjih dneh lizali rane.

Janez Janša je dejal, da v drugem krogu ni nikogar, ki bi bil vreden podpore SDS. Foto: Ana Kovač

Je Pahorju drugi krog odnesel interni dvoboj na desnici?

Če je za to, da je Pahorju zmanjkalo glasov za zmago v prvem krogu, kriva tudi Romana Tomc, je boljši rezultat verjetno izgubila s (pre)poznim vstopom v kampanjo.

Slab rezultat Ljudmile Novak bi lahko okrepil pomisleke v NSi o tem, ali in kako (morda tudi s kom) iti na državnozborske volitve.

Boris Popovič je dobil, kar je želel: pojavljanje v "prime time" terminih, v katerih je nastopal v času, ko je v medijski eter prišla informacija o novi županski stranki. Enako tudi Angelca Likovič. Njena kandidatura je bila le trening Gibanja za otroke in družine pred volitvami, ki bodo prihodnje leto.

Poraženec je tudi Miro Cerar, zmagovalec pa je Šiško

SMC je bržčas največja poraženka teh volitev. Četudi se je Maja Makovec Brenčič žrtvovala in se s tem morda postavila na prvo mesto kandidatov stranke na evropskih volitvah, je za največjo vladno stranko več kot nerodno, da njen kandidat tekmuje v ligi Andreja Šiška.

Sploh če se preostala koalicijska partnerja, SD in DeSUS, v istem času sončita ob zmagovalcu prvega kroga.

SLS tudi po teh volitvah ostaja na obrobju političnega prostora, kar bi lahko okrepilo nervozo, s tem pa tudi spore v stranki, preživetje katere visi na nitki prihodnjih državnozborskih volitev.

Lahko Andrej Šiško tudi na državnozborskih volitvah računa na "glas ulic"? Foto: Bojan Puhek

Peto mesto, ki ga je dosegel Šiško, pa je dosežek za posebno analizo. Njegov razmeroma visok odstotek je ob nizki udeležbi na Štajerskem morda že pokazatelj, da lahko tudi na državnozborskih volitvah računa na "glas ulic".

Tistih ulic, ki so v zadnjih letih v Evropi že temeljito premešale obstoječa politična razmerja in zakonitosti.