Ko najnižja cena ni najugodnejša

Slovenija mora sprejeti dve evropski direktivi o javnem naročanju, ki ju je treba v slovenski pravni red prenesti do 18. aprila 2016. Ministrstvo za javno upravo oziroma vlada je že dala zakon na mize poslancev državnega zbora. Novi zakon naj bi omogočil bolj transparentne, krajše in učinkovitejše postopke.

Evropske direktive ne poznajo slovenskih problemov Na Obrtni zbornici Slovenije (OZS) so nam povedali, da predlagani zakon še vedno omogoča izbiro zgolj po kriteriju najnižje cene. Premalo naj bi bili zaščiteni podizvajalci, saj bi morali glavni izvajalci sproti poročati tudi o plačilu podizvajalcev, ne le na koncu projekta.

Na OZS se tudi zavzemajo, da bi se preprečile oddaje posla ponudnikom brez lastnih realnih kapacitet. Poudarjajo pa tudi pomembnost, da javni naročnik z vso odgovornostjo spremlja izvajanje javnega naročila od začetka do konca: "Ves čas mora vedeti kdo 'hodi po njegovem gradbišču, objektu oz. kdo dela zanj'. Ves čas mora poznati in vedeti za vse izvajalce oziroma podizvajalce del oddanega javnega naročila."

Usposobiti pripravljavce javnih naročil Namestnik direktorja pravne službe za zakonodajo pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) Igor Knez je pred kratkim za Siol.net povedal, da je bolj kot merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe pomembna usposobljenost javnih naročnikov, teh pa je v Sloveniji tri tisoč.

Tako na Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) kot na OZS-ju menijo, da je zelo pomembno, kako se izdela razpisna dokumentacija: "Predpogoj za kakovostno oddajo javnega naročila in njegovo izvedbo je ravno izdelava kakovostne razpisne dokumentacije. Zdaj se prevečkrat izdeluje zelo slaba razpisna dokumentacija, rezultati pa so, kot so."

Tudi zato se nam potem lahko zgodi, da se javni razpis niti ne odpre, kot se je to zgodilo pri Darsovem zadnjem javnem razpisu za elektronsko cestninjenje, ko se je eden od ponudnikov pritožil, še preden so ponudbe odprli. Na ministrstvu za javno upravo pravijo (MJU), da so tovrstni dogodki stvar drugega zakona in ne dobre ali slabe priprave javnega naročila. Novi zakon o javnem naročanju ne ureja pravnega varstva (pritožbenega postopka) v postopkih javnega naročanja, kamor spada vlaganje revizijskih zahtevkov. To je v domeni zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, za katerega MJU načrtuje izvedbo temeljite analize in pripravo sprememb v začetku naslednjega leta.

Dumping cene in neplačevanje obveznosti Na javnih razpisih niso osamljeni primeri, ko ponudniki pripravijo ponudbe, ki realno ne morejo pokriti niti njihovih stroškov. Prihaja do dumping cen, ki jih potem plačajo podizvajalci ali pa delavci, ki jim delodajalec ne plača bodisi plače ali pa socialnih prispevkov in davkov. Pri obrtni zbornici pa opozarjajo tudi na to, da na slovenskih javnih razpisih sodelujejo podjetja, ki izplačujejo plače, ki so nižje od predpisanih v Sloveniji ali ne izpolnjujejo ostalih zahtev, kot jih določa slovenska zakonodaja.

Najcenejši ali najugodnejši KPK opozarja, da se na komisijo in ostale institucije za pomoč redno obračajo naročniki, predvsem iz strahu, da bodo njihove odločitve napačne oziroma da jim bodo posledično očitana kazniva dejanja, grožnje z morebitnimi tožbami itd. Rešitev je v usposabljanju pripravljavcev javnih naročil.

Ko pa že izvedemo javno naročilo, se nam nemalokrat zgodi, da na koncu ugotovimo, da nismo izbrali najboljšega ponudnika. Problem pa ni samo v znanju, ampak tudi samozavesti: "Najcenejša ponudba ni vedno najugodnejša. V Sloveniji imamo za presojo najboljšega ponudnika dovolj znanja, manjka nam le poguma za sprejemanje odgovornih odločitev. Vlagatelji se namreč najlažje skrijejo za izbiro najcenejšega ponudnika, redki pa zaradi kakovosti izvajalca izberejo več milijonov evrov dražjo ponudbo," je za naš portal pred kratkim povedal predsednik uprave GH Holdinga Blaž Miklavčič.

Na MJU obljubljajo, da bo pristopilo k izdelavi smernic. Novi zakon pa sicer za določene storitve (npr. arhitekturne, inženirske, IT, prevajalske storitve …) določa, da cena ne sme biti edino merilo.

Črna lista ponudnikov Ena od rešitev bi lahko bila črna lista ponudnikov, kar že obstoječi zakon predvideva. Na Komisiji za preprečevanje korupcije ob tem pravijo: "'Črna lista' oziroma seznam ponudnikov z negativnimi referencami obstaja že kar precej časa, vendar pa na njega do letošnjega leta, ko je bilo uvrščeno 13 ponudnikov, ni bil uvrščen nihče."

Tudi obrtniki menijo, da bi to bil učinkovit ukrep v primeru, ko bo glavni izvajalec resno, zanesljivo in likvidno podjetje, ki ima namen ostati in delati na tem trgu in še naprej pridobivati posle iz javnih naročil. Če pa bo glavni izvajalec podjetje s finančnimi težavami ali t. i. "prazna lupina" brez premoženja, iz katerega bi se poplačali upniki oziroma podjetje z nepoštenimi poslovnimi praksami, pa ukrep t. i. črne liste ne zadostuje in ga je treba dopolniti še z drugimi ukrepi za zagotovitev ustreznega poplačila podizvajalcev in zaposlenih. Bo pa zagotovo ta lista delovala v veliki meri preventivno, še menijo pri OZS.

Več škode kot koristi? Na računskem sodišču pa pravijo, da črna lista podjetij sicer na prvi vtis predstavlja dobro rešitev pod pogojem, da bi imela davčna uprava natančne podatke in bi lahko natančno spremljala preplačila in obveznosti posameznega davčnega zavezanca. Menda pa to ni mogoče, saj bi se lahko zgodilo več primerov, ko bi bila na seznamu kot davčni dolžniki uvrščena podjetja, ki pravzaprav niso dolžniki, saj bi z vidika druge vrste davkov lahko imela preplačila, glede katerih pa pobotov niso uveljavila.

Nastalo bi tudi več vprašanj, kako ravnati v primeru spornih terjatev, ali bi morala biti tudi takšna podjetja uvrščena na seznam oz. črno listo. Navedeno pa bi kaj hitro izkoristila podjetja in tudi v nespornih zadevah vlagala pritožbe, samo da jih ne bi uvrstili na črno listo, in si s tem kupila potreben čas za poplačilo spornih terjatev ter še naprej normalno nastopala v postopkih javnega naročanja kot druga podjetja, ki pa svoje obveznosti redno poravnajo. "Zato takšne navidezno dobre rešitve kaj hitro izgubijo pomen," pravijo na računskem sodišču. Ali je obstoj javnih naročil zares upravičen? S problemom javnega naročanja pa se ne ukvarjamo samo v Sloveniji. Tudi v EU so problemi precej podobni slovenskim. Konec koncev so predlagane spremembe slovenskega zakona zahtevale evropske direktive. Naš nekdanji predsednik Računskega sodišča in zdaj evropski poslanec Igor Šoltes je na Odboru EP za proračunski nadzor kot poročevalec v senci za Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča izpostavil, da se ne glede na dejstvo, da se s sistemom javnih naročil ukvarjamo že 25 let, še vedno soočamo z enakimi problemi kot ob začetku, saj še vedno obstaja cel kup nepravilnosti in napak.

Šoltes je v tem poročilu postavil vprašanje, ali je sploh mogoče na ravni Evropske unije vzpostaviti idealen sistem skupnega trga v sistemu javnih naročil. Zato je predlagal sodišču, da razmisli o tem, da bi se v prihodnosti pripravila revizija, katere cilj bi bilo ugotoviti, ali so javna naročila v EU sploh dosegla svoj namen in ali je njihov obstoj zares upravičen.