Video: "Samo še pet minut"

10. Pro Evolution Soccer 3 (2003) Šele tretje poglavje Konamijeve tisti čas nenadkriljive simulacije nogometne igre se je prebilo tudi na osebne računalnike, s tem pa tako po svetu kot tudi v naši rodni deželici sprožilo sveto vojno med pristaši Fife, ki je bila tisti čas pri nas pravzaprav edini igranja vreden digitalni nogomet, in PES, ki je luknjasto licenco FIFPro in malenkost manj bleščečo podobo upravičil z neverjetno fiziko žoge, realističnim gibanjem nogometašev, naborom raznolikih potez in trikov ter podrobnim urejevalnikom ekip in igralcev. Šele ob Pro Evolution Soccerju 3 s(m)o zapriseženi "fifaši" pravzaprav ugotovili, da je mogoče gol doseči na več kot pet načinov – resnejši tipkovničarski nogometaši smo zato presedlali na pravo simulacijo, pa čeprav je to pomenilo, da smo gole namesto z Giggsom zabijali z Gilsom, nedeljski igralci pa so se še naprej oklepali franšize razvijalca EA Sports. Obojestransko zbadanje o pomanjkljivosti ene in druge igre se je sicer nadaljevalo vse do leta 2008, ko se je tehtnica zaradi stagnacije Konamija naposled znova nagnila na stran Fife.

9. Crysis (2007) Zadnja leta je bilo malo iger, ki so malodane legendaren status pridobile že dobro leto pred izidom. Razvijalci Crytek so ob najavi obljubili še nikoli videno raven grafičnih podrobnosti – obljubo so držali, Crysis pa je postal osrednje orodje za merjenje zmogljivosti računalniških sistemov in grafičnih kartic. Večina tisti čas precej sodobnih modelov, kot je bila odlična NvidiinaGeForce 8800GT, se je z igro namreč lahko kosala le ob sprejemanju konkretnih kompromisov.

Revolucionarna grafika je Crysisu sicer prinesla tudi prekletstvo, saj marsikdo preprosto ni uspel uvideti, da se pod prelestno masko pravzaprav skriva odlična igra, ki ponuja nadzor nad vojakom prihodnosti. Ta je bil odet v tesen, iz nanotehnologije skvačkan kostim, s katerim je zmogel skakati dlje in biti za kratek čas neviden, nečloveško močan ter odporen proti sovražnemu ognju. Napeta izmenjava sile je bila podprta z zmogljivim fizikalnim pogonom – zadovoljstvo, ki smo ga občutili med parkiranjem tanka v steno vojaškega štaba in sočasnim praznjenjem topovske cevi, je bilo resnično neprecenljivo.

8. Deus Ex (2000) Neverjetno talentirani konstruktor iger Warren Spector, ki se je med drugim podpisal pod legendarni franšizi System Shock in Thief, je z Deus Exom med prvimi pravzaprav brezšivno spojil cyber-punkovsko okolje in svetova prvoosebnih akcijskih iger ter domišljijskega igranja vlog. Rdeča nit se je prilagajala odločitvam igralca, ki se je lahko z ovirami spopadel na več načinov, njihovo uspešnost pa so pogojevale kibernetske nadgradnje, ki smo jih vstavili pod kožo osrednjega lika, JC-ja Dentona. Čeprav je bilo strelno orožje prisotno na vsakem koraku, ga za dokončanje igre ni bilo treba uporabiti niti enkrat! Tudi po opravljeni zadnji misiji je Deus Ex močno vlekel k novemu preigravanju, saj je bilo vsebine veliko preveč za zgolj en mimohod.

7. Half Life 2 Široka skupnost igralcev deli mnenje, da si Half Life 2 preprosto zasluži mesto med najboljšimi igrami vseh časov. Čeprav je pobeg znanstvenika Gordona Freemana iz z Nezemljani okupiranega Mesta 17, ki na prvi pogled spominja na stanovanjski projekt v nekdanji Sovjetski zvezi, skoraj povsem linearen, med akcijo ni nikdar časa za konkreten razmislek o rečeh, ki bi jih lahko razvijalec Valve napravil bolje. Čudovita obrazna animacija NPC, fizikalna manipulacija objektov in gravitacijska puška, konkretno razdejanje, izvrstna zgodba in občutek tesnobe, ki igralca prežema ves čas zatopljenosti v zaslon – lastnosti prave mojstrovine. Slinasto čakamo, da Gabe Newell končno napove razvoj številke tri.

6. Defense of the Ancients Modifikacijo za Warcraft III so pred časom ožigosali za najbolj priljubljeno brezplačno igro na svetu. Premisa je preprosta – na majhnem zemljevidu se spopadeta ekipi, ki morata za morebitno zmago uničiti zgradbo na sredi arene, ki se imenuje Ancient. Vsak izmed igralcev lahko izbere enega izmed 112 herojev z unikatnimi sposobnostmi in jih nadgrajuje glede na pridobljene izkušnje. Bitk je konec razmeroma hitro, kar je eden izmed poglavitnih razlogov za instantni uspeh. "DotA" je pravzaprav zaslužna za nastanek žanra večigralskih arenskih bitk – med vidnejšimi predstavniki so Demigod, Heroes of Newerth in seveda brezplačna League of Legends, ki jo dnevno požene več kot 13 milijonov igralcev. Licenco za Defense of the Ancients je pred časom sicer odkupil Valve in letos izdal samostojno nadaljevanje, DotA 2.

5. Left 4 Dead / Left 4 Dead 2 (2008/2009) Valvov L4D je ob izidu hitro postal sinonim za sodelovalno igranje. Rdeča nit je osredotočena na štiričlansko skupino preživelih, ki se spopadajo z žrtvami pandemije – zombiji. Z njimi se lahko igralec spopade bodisi sam bodisi prek spletne povezave z drugimi igralci, tempo udejstvovanja v štirih raznolikih načinih pa narekuje Director, umetna inteligenca, ki skrbi za to, da se sovražni okuženec ali pa paket prve pomoči nikoli ne znajdeta na istem mestu. Ravno omenjena dinamika preigravanja je eden izmed razlogov za to, da priljubljenost franšize ne upada. Nadaljevanje, L4D2, je pionirja nadgradilo praktično v vseh vidikih, baza igralcev pa se zaradi osredotočenosti na Steam in rednih razprodaj tudi štiri leta po izidu še vedno širi.

4. Counter Strike (2000) Zasnova je izredno preprosta – nasproti si stoječi ekipi teroristov in specialnih enot policije se streljata, dokler po tleh z obrazi ne plužijo bodisi eni bodisi drugi, zmagati pa je mogoče tudi z izpolnjevanjem ciljev, kot so rešitev talcev in uspešna detonacija oziroma deaktivacija eksploziva. Modifikacija za Half Life je postala redni gost LAN-partyjev in ena najbolj priljubljenih iger na svetu, dokler niso pri Valvu udarili po mizi in še isto leto odkupili pravic za franšizo, ki je postala eden izmed njihovih paradnih konjev – skupaj s predelavami in nadaljevanji Counter Strike: Condition Zero, Counter Strike: Source in CS: Global Offensive so v promet spravili že več kot 30 milijonov enot.

3. World of Warcraft (2005) Najbrž ni treba posebej poudarjati razsežnosti in pomembnosti igre, ki je dobila celo svojo epizodo South Parka, kajne? Blizzard je z WoW namreč zadel žebljico na glavico, saj so pravzaprav ustvarili sinonim za zvrst masovnega spletnega igranja domišljijskih vlog. Po deželi Azeroth je nekdaj istočasno lomastilo več kot 13 milijonov naročnikov (za igranje je treba mesečno plačati 15 dolarjev oziroma evrov ), po skoraj osmih letih od izida jih še vedno vztraja osem, za kar so najbrž zaslužne tudi štiri razširitve, s katerimi razvijalec dodaja vsebino in igro ohranja svežo.

2. The Sims (2000/ 2004/2009) Franšiza, v kateri ujčkamo virtualne človečke, je ena najuspešnejših v zgodovini igričarstva in hkrati najbolje prodajana serija PC-iger vseh časov – od izida The Sims pred trinajstimi leti si je svoj izvod enega ali drugega nadaljevanja namreč zagotovilo že več kot 150 milijonov igralcev. Spoštljivo prodajno številko, ki se bo v prihodnosti najbrž še nekoliko napihnila, saj je Electronic Arts že napovedal novo poglavje, Sims 4, presegajo le še Mario, Super Mario in Pokemon.

Že res, da smo lahko ustvarili majcene različice sebe in jih posadili v udoben domek, a The Sims so bili prelomni zaradi nečesa drugega. V igranju so namreč uspeli povezati moške in ženske, mlado in staro ter pravzaprav tlakovali pot t. i. družbenemu in priložnostnemu gamingu, saj je industrija naposled uvidela, da se želijo z igrami zabavati mnogi, le dovolj priljudne (beri: preproste) morajo biti.

1. Grand Theft Auto 3 (2002) Čeprav smo lahko s tovornjakom po pločniku zaorali že v preteklih Grand Theft Autih, je bila izkušnja v treh dimenzijah popolnoma drugačna, revolucionarna. Prežet z nasiljem, kletvicami in opolzkostjo, pa vendarle tako čaroben!

Dejstvo, da je bil osrednji lik, Claude, praktično nem, ni motilo nikogar, saj je bila pozornost igralcev usmerjena drugam. V vsakem trenutku je bilo namreč mogoče zapeljati med stolpnice v daljavi ali pa počiti zdraharskega policista, ki nam je želel natakniti lisice. Svobodo početja, ki je bila od nekdaj osrednje vodilo franšize, smo igralci z implementacijo osi Z občutili še intenzivneje. Naslednik, Vice City, je omenjene lastnosti še okrepil in dodal močno zgodbo, a GTA 3 bo vedno praoče, ki je na osebnih računalnikih med prvimi definiral pravi sandbox.