Rayman Origins

Hecen možic nima ne rok ne nog in ne vratu, ima pa bele rokavice, superge in vedno nasmejan obraz. Svet je ugledal leta 1995 in v petih (ter drobižu dodatnih) igrah vedno znova navduševal igralce po planetu, čeprav resnici na ljubo nikoli ni dosegel tako legendarnega statusa kot brkati italijanski vodovodar Mario.

Risanka, ki je oživela Iz dveh dimenzij v originalu je skočil v eno višje že v Velikem pobegu drugega dela in se šele zdaj vrača v klasično, a vsaj po našem mnenju bolj primerno ploščatost. Ploščatost le v smislu dimenzionalnosti, sicer pa toliko bolj bogate barvitosti in navihanosti okolja, po katerem boste skakali, plavali, leteli in lebdeli.

Oči, vajene apokaliptičnega okolja in realističnih pustolovščin, so najprej prijetno presenečene in se nato spočijejo na mavrici otroške nedolžnosti, risank, ki so jih igre izgubile v pehanju po prikazovanju resničnosti. Rayman je v veliki meri resnična umetnina z okoljem, ki živi. Tako se bo rastje okoli vas premikalo, razstreljeni stolpiči se bodo rušili, brbotajoč ogenj mehiških restavracij na nekaterih nivojih pa vam bo vedno znova povzročal zgago.

V štiri je lepše Sicer vas zna vse to dogajanje in občudovanje zasneženega, zaraščenega in podvodnega okolja med skakljanjem, še posebej če gre za štiri hkratne igralce, malce begati in celo povzročiti, da boste namesto da bi upravljali svoj lik, gledali tistega vašega soigralca in se čudili bodisi temu, kako dobro vam gre stvar od rok, ali pa temu, zakaj presneto vas vaš lik ne uboga. Morda se boste kdaj celo želeli ustaviti in malce uživati v razgledu, pa vas bo igra s hitrim tempom pognala novim dogodivščinam in klofutanju nasprotnikov naproti.

Kdo mi s smrčanjem krati spanje? Na začetku se boste skozi prepreke Sanjske jase, ki jih je postavila starka iz dežele precej smešnih živih mrtvecev, ker jo je zmotilo smrčanje vašega junaka, prebijali brez težav, a ne za dolgo. Težavnost počasi, a vztrajno napreduje in kmalu bo pokrajina polna ognja, bodičastih "pošastkov" in raznih pasti, nikar pa ne skrbite, saj je nadzor nad Raymanom, lenim prijateljem Globoxom ali Teensiji, odličen in naraven. Žalostni konec boste kljub temu dostikrat storili, je pa igra precej bolj prijazna od Super Maria in so točke oživetja postavljene dovolj pogosto in predvsem pametno, da vam ploščka ne bo treba metati po tleh.

Zavzeto boste nabirali pojoče lume, bitjeca, ki v Raymanu nadomeščajo vse manj vredne evre, se spopadali z bolj težavnim neobveznim pobiranjem kovancev smrti (vrednih 25 lumov), do katerih je pot polna pasti in iskali skrite predele, da bi odklenili kar največ smeškov. Ti vam na koncu vsakega nivoja pokažejo vašo uspešnost in so še kako potrebni za odklep novih pokrajin in nivojev, kjer preganjate dragocene bežeče skrinje.

Nivoji s skrinjami predstavljajo pravi izziv stare šole, kjer je usodna vsaka napaka in bodo dodobra preverjeni vaši refleksi in sposobnost hitrega razmišljanja, precej pa tudi vztrajnost. Občutek uspeha, ko vam v deseto le uspe, je nagrajujoč, da se nikakor ne bi začeli dolgočasiti, pa poskrbijo vedno nove sposobnosti in pridobivanje raznolikih napadov, ki z vami ostajajo ne glede na to, če želite zopet preigrati začetni nivo ali pa komaj odkritega.

Velikani in komarji Še posebej so nas navdušile stopnje, kjer Rayman skoči na komarjev hrbet in se igra prelevi v pravo dvodimenzionalno "vesoljsko streljanko", ki so se povečini izgubile v zgodovini (še kdo pomni Ikarugo?). Tako boste skušali hkrati pobrati čim več lumov, se izogniti padajočemu kamenju in nasprotnikom, ki jih boste vsake toliko raje posesali in zadegali v nasprotno smer, velikanskemu šefu v bučo.

Glavni zlobci so pravi velikani in pojave, ki vam vzamejo dih, a ko se lotite klofutanja in skakanja po njihovih šibkih točkah, ne upravičijo povsem svojega namena. Napetost drastično pade po tem, ko se prebijete čez posebno zagaman del nivoja in skoraj z levo roko opravite z (na primer) velikanskim piščancem.

Naprej v otroštvo Rayman Origins je igra, ki morda res ne podpira spletnega večigralstva, a je iz zgodovine v vseh pogledih vrnila vse odlične in pozabljene lastnosti res zabavnih iger. Po slikoviti pokrajini boste raziskovali, skakali in klofutali nasprotnike in prijatelje. Borili se boste proti velikanskim zlobcem in se obenem hudomušno smejali otroškemu humorju, ure pa bodo bežale mimo. Preverjeno se bodo zanj zagreli celo tisti, ki so že "odrasli" in jih "igrice" ne zanimajo več.

Igrala: PC (marca), PlayStation 3, Xbox 360, Wii Zvrst: "ploščadnica" Razvijalec: Ubisoft Montpellier Založnik: Ubisoft

Ocena: 93 Lestvica ocen 1-10 - Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11-20 - Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21-30 - Igram, ker sem mazohist. 31-40 - Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41-50 - Igre bi se lotil samo v službenem času. 51-60 - Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61-70 - Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71-80 - Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81-90 - Odlična igra z elementi klasike. 91-100 - Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.