Aktivno državljanstvo
Nedelja, 16. 6. 2024, 21.47
5 mesecev, 1 teden
AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO
Dezinformacije: deset načinov, kako ugotoviti, ali vam morda lažejo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,71
Pomemben nasvet: kadar je to mogoče, klikajte na povezave v zapisih, ki jih avtorji oziroma razpečevalci informacij, pri katerih se vam morda porajajo dvomi o njihovi resničnosti, prilagajo kot vire oziroma dokazno gradivo za zapisano. Neredko se namreč izkaže, da domnevni viri sploh ne potrjujejo zapisanega oziroma da je avtor oziroma posrednik objave informacijo vzel iz konteksta oziroma izpustil katerega od ključnih podatkov.
Predstavljamo metode, kako se lahko preverjanja informacij, ki se pojavljajo na spletu in predvsem na družbenih omrežjih ter zadevajo aktualno geopolitično ali družbeno dogajanje, razmeroma preprosto loti vsak uporabnik ali uporabnica, ki morda dvomi o njihovi resničnosti, hkrati pa ne želi na "prvo žogo" verjeti novinarjem ali drugim, ki se ukvarjajo s preverjanjem dejstev. Gre za tehnike, s katerimi istovetnost objav ali zapisov na družbenih omrežjih in drugje na spletu pogosto preverjamo tudi na Siol.net.
Februarja smo v prvem obširnem članku o dezinformacijah v rubriki Aktivno državljanstvo definirali, kaj dezinformacije sploh so ter kdo in s kakšnim namenom jih najpogosteje širi, aprila pa smo podrobno opisali vse najpogostejše metode širjenja dezinformacij.
Iskanje s fotografijo je eno najmogočnejših orodij
Iskanje s fotografijo – to pomeni, da je iskalna poizvedba slikovni material in ne besede ali besedne zveze – je lahko izredno uporabno v primerih, ko imamo kot ključno, relevantno ali celo edino informacijo na voljo samo fotografijo osebe, lokacije, zgradbe, predmeta.
Primer iskanja s fotografijo z uporabo orodja Google Lens. Z desno tipko miške smo kliknili na fotografijo mesta na forumu Reddit in izbrali možnost Iskanje slike s tem: Google, iskalnik pa nam je potem pokazal vsa spletna mesta, kjer je bila fotografija uporabljena, in s tem tudi povedal, za katero mesto gre oziroma kaj fotografija prikazuje.
Spletni iskalnik bo fotografijo primerjal z drugimi v spletu oziroma jo analiziral s pomočjo umetne inteligence in nam, če bo našel ustrezne zadetke, povedal, kaj ali kdo je na njej, ter naštel vsa spletna mesta, kjer je fotografijo mogoče najti.
Iskanje s fotografijo nam lahko pokaže, ali je objava, v kateri je bila uporabljena, v resnici zavajajoča, saj je fotografija morda namenoma uporabljena v napačnem kontekstu.
Podporniki Rusije so maja 2022, slabe tri mesece po začetku ruske invazije Ukrajine, trdili, da je bila v videoposnetku, od koder je zgornji posnetek zaslona, hči ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki je pobegnila na Poljsko, od koder med jokom sporoča, da je njen oče nacist in morilec ukrajinskega naroda ter da ga sovraži.
Iskanje po fotografijah – v tem primeru z uporabo posnetka zaslona videoposnetka – je medtem razkrilo, da je šlo v resnici za videoposnetek iz leta 2017, torej je nastal kar pet let pred napadom Rusije na Ukrajino. Ženska v videoposnetku naj bi bila Rusinja z imenom Anastazija, ki je jokala zato, ker ji oseba, ki jo je snemala, ni hotela kupiti pametnega telefona iPhone 7. Ni jasno, ali je bil prizor zaigran, v nobenem primeru pa videoposnetek ni prikazoval hčerke Volodimirja Zelenskega.
Razpečevalci dezinformacij za doseganje lastne agende fotografije ali drug slikovni material, tudi videoposnetke, namreč pogosto uporabijo oziroma zlorabijo tako, da trditvam dodajo posnetke, ki v resnici prikazujejo druge osebe, lokacije, dogodke, predmete, a to dejstvo svojemu občinstvu prikrijejo (v določenih primerih pa tega morda celo ne vedo).
Primer: kmalu po začetku epidemije bolezni covid-19 se je med uporabniki družbenih omrežij začela širiti objava s fotografijo obnemoglega moškega na bolnišnični postelji, ob njej pa je bil pripis, da je koronavirus po Evropi razširil nekdanji ameriški vojak, ki so mu za to plačali, zdaj pa umira.
Objavo, ki se je širila predvsem med italijanskimi in slovenskimi uporabniki družbenega omrežja Facebook, je nekritično delilo na tisoče ljudi, pa čeprav je bila na profilu Italijana Cosima Calassa 10. marca 2020 sprva objavljena kot šala.
"Nekdanji ameriški vojak je pacient nič: plačali so mi, da sem virus širil po Evropi, zdaj pa umiram," je zapisano ob prizoru iz svetovno znane TV-serije The Walking Dead, mož na sliki pa je britanski igralec Andrew Lincoln.
Iskanje s fotografijo je seveda razkrilo to, kar so takoj vedeli mnogi, ki so videli objavo na Facebooku: na fotografiji ni bil italijanski vojak, temveč znani televizijski igralec Andrew Lincoln, šlo pa je za bolnišnični prizor iz prve epizode priljubljene nanizanke Živi mrtveci, v katerem Lincoln igra lik z imenom Rick Grimes.
Najuporabnejša orodja za iskanje s fotografijami:
Google: Najbolj uporabljani spletni iskalnik omogoča neposredno iskanje s fotografijo tako, da nanjo v spletnem brskalniku kliknemo z desno tipko miške in izberemo možnost Iskanje slike s tem: Google (če je Google naš privzeti iskalnik, seveda). Fotografije lahko ali z nalaganjem z naprave ali pa s fotografiranjem iščemo tudi prek aplikacije Google Lens, mogoče pa je tudi nalaganje fotografij z Googlovim namenskim iskalnikom za slikovni material Google Slike.
Yandex: Ruska alternativa Googlu, ki je lahko še posebej uporabna pri razkrinkavanju morebitnih dezinformacij, povezanih z vojno v Ukrajini, saj v ospredje pogosto postavlja zadetke z ruskih portalov ter predvsem ruskih družbenih omrežij in forumov. Yandexovo slikovno iskanje so nekateri strokovnjaki za OSINT oziroma t. i. obveščevalno dejavnost zbiranja in analiziranja javno dostopnih podatkov pred leti izpostavili celo kot superiorno Googlovemu. Yandex ima v primerjavi z Googlom tudi manj zadržkov pri iskanju oseb oziroma obrazov.
Search by Image: Gre za vtičnik oziroma dodatek za Chrome in druge spletne brskalnike, ki imajo pod pokrovom motor Googlovega brskalnika, torej tudi Microsoftov Edge, Brave in novejše različice Opere, pa tudi za brskalnik Mozilla Firefox. Vtičnik Search by Image ob desnem kliku na fotografijo uporabniku ponudi možnost slikovnega iskanja s tako rekoč vsemi najbolj znanimi iskalniki, kot so Google, Yandex, Bing, Baidu, tudi TinEye.
TinEye: Zgoraj omenjeni TinEye je spletni iskalnik, ki je namenjen izključno iskanju vseh spletnih mest, kjer se je že kdaj pojavila fotografija, ki nas zanima.
Sledenje trditvi do vira in preverjanje, ali se ta ujema s trditvijo
Nekdo, največkrat gre za entiteto ali posameznika z izrazito pripadnostjo določenim političnim nagnjenjem, ideologijam, aktivističnim stališčem ali drugim prepričanjem, je objavil trditev s podatkom, katere namen je ob domnevnem informiranju ali ciljnega ali širšega občinstva pogosto tudi izzvati čustven odziv, pa naj gre za jezo, strah ali negotovost.
Če vir podatka, ki je srž trditve, ni naveden, vselej obstaja možnost, da gre za načrtno zavajanje, jasno laž ali pa zgolj napačno naveden podatek. Preverjanje trditve pri dejanskem viru, ki je lahko državni organ, javna institucija, posameznik ali posameznica oziroma kdo ali kaj tretjega, lahko pomaga ovreči ali potrditi morebiten sum, da gre za trditev, ki vsebuje zavajajoč ali napačen podatek.
Primer: Slovenska stranka Resni.ca je na družbenem omrežju Facebook prejšnjo sredo (še med predvolilno kampanjo) objavila trditev, da se je Evropska unija zaradi treh obolelih s ptičjo gripo v ZDA "zavezala k nabavi 40 milijonov odmerkov cepiva". Ob tem so se spraševali, ali smo morda "na pragu nove torture", s čimer v stranki namigujejo na obdobje cepljenja (in ukrepov) proti bolezni covid-19, ki so mu odločno nasprotovali.
Če tej trditvi s preprostim iskanjem na Googlu ("EU 40 million vaccines") sledimo do vira, to je v tem primeru Evropska unija oziroma, natančneje, spletna stran Evropske komisije, lahko najdemo sporočilo za javnost (vir), ki je bilo objavljeno 11. junija in ki res omenja 40 milijonov doz cepiva proti ptičji gripi.
Toda pozor: v sporočilu za javnost Evropske komisije piše, da je Evropska unija, natančneje Evropski organ za pripravljenost in odzivanje na izredne zdravstvene razmere (HERA), podpisala pogodbo o dobavi 655 tisoč doz cepiva proti ptičji gripi, v pogodbi pa je klavzula, ki Evropski uniji v času trajanja pogodbe daje možnost nakupa dodatnih 40 milijonov odmerkov cepiva.
Evropska unija se v nasprotju s trditvijo stranke Resni.ca na družbenih omrežjih torej ni zavezala k ničemur, temveč si je zgolj zagotovila možnost nakupa dodatnih odmerkov cepiva.
Pomemben nasvet: kadar je to mogoče, klikajte na povezave v zapisih, ki jih avtorji oziroma razpečevalci informacij, pri katerih se vam morda porajajo dvomi o njihovi resničnosti, prilagajo kot vire oziroma dokazno gradivo za zapisano. Neredko se namreč izkaže, da domnevni viri sploh ne potrjujejo zapisanega oziroma da je avtor oziroma posrednik objave informacijo vzel iz konteksta oziroma izpustil katerega od ključnih podatkov.
Ogromna moč lažnih spletnih strani
Pri t. i. lažnem predstavljanju gre za ustvarjanje vtisa, da informacijo širi zaupanja vredna javna oseba oziroma oseba, katere izjave ali objave so v javnem interesu, ali organizacija oziroma institucija z določenim ugledom ali vidno vlogo v javni sferi.
Širjenje dezinformacij na ta način lahko poteka prek lažnih (ali ukradenih) uporabniških računov na družbenih omrežjih, ponarejenih spletnih strani medijev ali celo prek ponarejenih dokumentov.
Posebna vrsta lažnega predstavljanja so tudi lažne spletne strani, ki so ustvarjene izključno z namenom diskreditacije organizacije ali posameznika oziroma služijo kot edino dokazno gradivo za trditve, katerih namen je očrnitev ali krhanje zaupanja v nekaj ali nekoga.
Primer: Turški medij OdaTV je v začetku junija začel širiti trditev, da je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski prek podjetja v davčni oazi, Belizeju, s katerim je povezan Zelenski (to drži, vir), kupil luksuzno letovišče na Cipru z imenom Vuni Palace.
Izkazalo se je (vir), da je bil edini dokaz za to trditev lažna spletna stran letovišča, ki sicer res obstaja, ustvarjena pa je bila le dva dneva pred objavo novice v turškem mediju. Lažna spletna stran je lastništvo letovišča pripisala podjetju, s katerim je povezan Zelenski, medtem ko na resnični spletni strani letovišča te navedbe ni bilo.
Na širitev lažne novice po družbenih omrežjih, prebila se je celo do Slovenije, kjer so ji uporabniki dodali trditev, da je žena Zelenskega med vojno kupila vilo in letovišče v Sočiju, kraju v Rusiji, se je odzval celo predsednik Cipra in informacijo, da naj bi ukrajinski predsednik na Cipru kupoval nepremičnine, označil za neresnično (vir).
Lažne ali napačne trditve lahko razkrinka časovno (ne)ujemanje
Ustvarjalci ali razpečevalci zavajajočih oziroma lažnih informacij pretekle dogodke neredko "reciklirajo" z drugačnim kontekstom na način, da potrjujejo njihova stališča oziroma jih amplificirajo, pa čeprav nimajo nobene ali zelo šibke povezave z aktualnim dogajanjem.
Primer: Januarja 2022 se je po družbenih omrežjih razširila trditev, da se je na teniškem turnirju Australian Open zgrudila in zaradi hudih težav z dihanjem in bolečin v prsih dvoboj predala slovenska teniška igralka Dalila Jakupović. To trditev so širili predvsem nasprotniki cepljenja proti bolezni covid-19, ki so želeli svoje sledilce prepričati, da se je teniški igralki to zgodilo zaradi cepiva.
Objavo o Dalili Jakupovič je z dvoumnim pripisom delil tudi raper Zlatko, ki je veljal za enega najglasnejših nasprotnikov epidemioloških ukrepov. Ko so ga drugi uporabniki opozorili, da se je to zgodilo pred dvema letoma, je objavo izbrisal.
Njihova zgodba je sicer imela veliko luknjo: Jakupovićeva se je v resnici zgrudila 14. januarja 2020, ko je bil koronavirus bolj ali manj še težava Kitajske, cepljenje proti bolezni covid-19 pa je bilo oddaljeno še enajst mesecev. Razlog, da se je nekdanja 69. igralka sveta z najelitnejšega teniškega tekmovanja na južni polobli poslovila predčasno, je bil močno onesnažen zrak.
Takrat je zaradi enega največjih gozdnih požarov v zabeleženi zgodovini namreč gorela skoraj vsa Avstralija. Organizatorji turnirja so se kasneje znašli pod plazom ostrih kritik, ker so teniškim igralcem sploh dovolili tekmovati.
Kdaj je imela Jakupovičeva v resnici težave – bodite pozorni na datum objave:
Awful scenes in Melbourne.
— ESPN Australia & NZ (@ESPNAusNZ) January 14, 2020
Dalila Jakupovic has abandoned her #AusOpen qualifying match after suffering a coughing fit while playing in thick smoke caused by the #AustralianFires. pic.twitter.com/WAJv6TzTjW
Od začetka vojne v Ukrajini in vojne v Gazi so se na družbenih omrežjih, predvsem nekdanjem Twitterju, večkrat pojavili tudi videoposnetki eksplozij ali žrtev vojaških spopadov, ki so v resnici nastali med preteklimi ali drugimi konflikti, na primer med državljansko vojno v Siriji.
Je tisti, ki širi določeno trditev ali trditve, sploh prava oseba ali gre za propagandni kanal?
Ste na družbenem omrežju naleteli na profil domnevno resnične osebe, ki objavlja informacije, s katerimi se strinjate in ki potrjujejo vaša prepričanja, a je število objav tolikšno, da se poraja dvom, da bi vse to zmogel zapisati in objaviti samo en človek?
Morda ste naleteli na propagandista ali bot (računalniški program), katerega edina naloga je, da o točno določeni temi ali problematiki objavi čim več informacij, tudi dezinformacij, in jo, to je še pomembneje, predstavlja samo z enega zornega kota, ob tem pa kritizira ali odkrito napada nasprotna stališča oziroma drugačne poglede na dano problematiko.
V spodnjem primeru preberite, kako smo prepoznali domnevni proruski propagandni profil.
Primer: Na Siol.net smo pred meseci, pravzaprav ravno v času, ko se je Slovenija odločila za izgon ruskega diplomata Sergeja Lemeševa, namestnika vojaškega atašeja, ker naj bi bil vpleten v povečanje ruskih propagandnih aktivnosti zoper slovenske državne interese, opozorili na profil na družbenem omrežju Facebook, ki se je predstavljal za resnično osebo, a je neumorno, tako rekoč vse dni v tednu, delil zgolj objave, ki so bile povezane z vojno v Ukrajini in tako rekoč v vseh primerih naklonjene Rusiji.
Uporabnik z imenom Aleksander Suhadolnik, ki naj bi živel v Izoli, je na svojem profilu na Facebooku, ki so mu sledili skoraj izključno Slovence in Slovenki, vsak dan delil od 40 do več kot sto avtorskih objav, pri čemer so si nekatere sledile celo v razmiku zgolj ene minute.
4. marca se je med 10.18 in 11.22, torej v 64 minutah, na profilu Aleksander Suhadolnik zvrstilo kar 24 objav, 5. marca pa med 9.29 in 10.26, torej v le 57 minutah, celo 26 objav. To pomeni, da je upravljavec profila novo objavo z izvirnim besedilom, fotografijo in videoposnetkom v povprečju dodal vsaki dve minuti in šest sekund (oziroma vsaki dve minuti in 36 sekund v prvem primeru).
Aleksander Suhadolnik oziroma oseba (ali več oseb), ki je upravljala profil, se je odzvala na članek na Siol.net in svojim sledilcem zagotovila, da ni ruski propagandist, nato pa nadaljevala objavljanje proruskih informacij, a v zmanjšanjem obsegu. Od 1. junija je profil neaktiven oziroma nima novih objav.
Napačne interpretacije ustaljenih izrazov
Kdo je avtor potencialno zavajajoče trditve, ki se kot vihar širi po spletu? Ali gre za izkušenega novinarja, ki je že poročal o tej temi oziroma jo je podrobno raziskal, strokovnjaka, ki se s tem področjem ukvarja poklicno, ali pa morda za osebo na družbenem omrežju, ki svoja mnenja o vsakem aktualnem vprašanju predstavlja kot dejstva?
Ko je odgovor na vprašanje tretja možnost, se pojavljajo napačne interpretacije znanstvenih, žargonskih ali drugih izrazov, kar je voda na mlin razpečevalcev dezinformacij, saj nov pripisani pomen okrajšave, oznake ali logotipa postane novo orožje v njihovem arzenalu.
Primer: Med pandemijo bolezni covid-19 so nasprotniki epidemioloških ukrepov trdili, da so vatirane palčke za izvajanje hitrih testov, s katerimi so se potrjevale okužbe s koronavirusom, prevlečene z etilen oksidom, karcinogeno snovjo. Dokaz za to trditev je bila oznaka EO na embalaži vatiranih paličic.
Etilen oksida se po končanem postopku sterilizacije seveda nikoli ne morejo znebiti popolnoma, a ga lahko na instrumentih ostane toliko, da koncentracija ne preseže omejitev, ki jih določajo mednarodni standardi.
V videoposnetkih na Facebooku in YouTubu, ki so bili temelj trditev, so osebe, ki so nasprotovale testiranju, uporabnike pozivale, naj svojih otrok in sebe ne dovolijo testirati, saj zaradi etilen oksida tvegajo, da bodo zboleli za levkemijo, rakom ali da bo testiranje poškodovalo njihov DNK, da jim bodo otekli možgani.
Etilen oksid je pri sobni temperaturi brezbarven plin sladkega vonja. Je izredno reaktiven in, to so poudarjale osebe v omenjenih videoposnetkih, ki so (pravilno) citirale uradne vire, zelo strupen. Pri ljudeh lahko vdihavanje ali zaužitje etilen oksida v najslabšem primeru povzročita tudi razvoj rakavih obolenj ali druga življenjsko nevarna stanja.
Toda pozor: trditev je bila, da so vatirane paličice za jemanje vzorcev iz nosne votline za testiranje na koronavirus prevlečene z etilen oksidom, kar pa ne drži. Velik del postopka sterilizacije paličic in druge medicinske opreme, ki se jo z etilen oksidom sterilizira že desetletja, je namreč namenjen prav odstranjevanju etilen oksida z njihove površine.
Proces sterilizacije medicinske opreme z etilen oksidom praviloma poteka v šestih delih (vir): priprava in navlažitev instrumentov, dodajanje plina, obdelava instrumentov s plinom, odstranitev plina, obdelava instrumentov s stisnjenim zrakom, dolgotrajnejše prezračevanje instrumentov. Embalaža opreme, sterilizirane z etilen oksidom, ima zato pogosto oznako EO.
So spletno stran naredili samo z namenom prepričevanja v svoj prav? Kombinacija vsebine in datumov lahko razkrije marsikaj.
Če je spletna stran, ki poroča skoraj izključno o določeni tematiki ali problematiki in jo obravnava samo z enega zornega kota, drugačne poglede ali stališča pa zavrača oziroma jih kritizira ali napada, ustvarjena v času, ko je ta tematika ali problematika postala večji družbeni ali geopolitični pojav (vojna, epidemija, ekonomska kriza), je mogoče, da gre v resnici za propagandni kanal, namenjen širjenju določene agende, političnega prepričanja, ideologije ali drugih stališč oziroma za poskus manipulacije javnega mnenja.
Primer: Na Siol.net smo aprila poročali, da je lovke v Slovenijo stegnila znana propagandna hobotnica PRAVDA. Ta prek množice spletnih strani, ki so si podobne kot jajce jajcu in se izdajajo za lokalne medije, a so v resnici del večjega ruskega oziroma proruskega propagandnega omrežja, poskuša manipulirati javno mnenje v državah zaveznicah Ukrajine.
Po podatkih analitičnega orodja na portalu who.is je bilo spletno mesto z naslovom pravda-si.com (vir), ki se predstavlja za legitimen medij, registrirano 26. marca letos, torej nekaj več kot dve leti po začetku vojne v Ukrajini. Tako rekoč kloni iste spletne strani, ki pa ciljajo občinstvo v drugih državah, so bili medtem ustvarjeni že pred letom dni.
Tudi v primeru že omenjene lažne spletne strani letovišča na Cipru, ki naj bi ga domnevno kupil Volodimir Zelenski, je bila spletna stran, ki je služila kot edini dokaz za to zgodbo, registrirana le dva dneva pred objavo članka v turškem mediju OdaTV.
Orodja WHOIS, ki prikažejo podatke o tem, kdaj je bila določena spletna stran registrirana, so zelo uporabna tudi za prepoznavanje lažnih spletnih trgovin:
Ali nam ne pokažejo vsega? Poglejte v komentarje.
Je trditev, ob kateri spletni uporabniki izražajo ogorčenje, jezo, strah, morda vzeta iz konteksta? Sta fotografija ali videoposnetek, ki sprožata salve neodobravanja ali razburjenja, morda obrezana tako, da gledalec ali gledalka ne vidi celotne "slike" oziroma so izpuščeni ključni kadri?
Če obstaja sum za skepticizem, si lahko pomagate s katero od že opisanih metod – iskanjem prvotnega vira za trditev, iskanjem s fotografijo ali posnetkom zaslona videoposnetka.
Na družbenih omrežjih pa lahko odgovor občasno najdemo tudi v komentarjih izvorne trditve. Če nekdo trdi nekaj, kar je povsem v nasprotju z izvorno trditvijo, in lahko to podkrepi tudi lastnimi dokazi oziroma jih v odgovor prispevajo drugi uporabniki ali uporabnice, se lahko izkaže, da je bila izvorna trditev zavajajoča.
Primer: Ameriški konservativni medij New York Post je na družbenem omrežju X, nekdanjem Twitterju, objavil videoposnetek, ki je domnevno prikazoval ameriškega predsednika Joeja Bidna na vrhu G7 v Italiji, kako je odtaval stran od jedrne skupine.
Toda urednik medija Meidas Touch je New York Post obtožil manipulacije, saj naj bi videoposnetek obrezali tako, da niso bile vidne osebe, h katerim se je v resnici obrnil Joe Biden.
Več uporabnikov je nato delilo neobrezan videoposnetek, na katerem je bilo razvidno, da je Joe Biden v resnici komuniciral v vojaškimi padalci:
— Morgan Cameron Ross (@Morgan_C_Ross) June 14, 2024
Prepoznavanje umetne inteligence – raje kot na orodja, ki trdijo, da to znajo, se vsaj za zdaj še zanašajte na spodnje smernice
Razpečevalci dezinformacij so v zadnjem obdobju z veseljem segli po umetnointeligenčnih orodjih, ki jim omogočajo ustvarjanje zelo prepričljivih fotografij in videoposnetkov resničnih oseb.
Mlado Ukrajinko Olgo Loiek so, na primer, na ta način "klonirali" in jo spremenili v Rusinjo, ki govori kitajsko in na vse pretege hvali Rusijo ter odnose med Rusijo in Kitajsko.
Ruski in proruski profili na družbenih omrežjih so od začetka vojne v Ukrajini mnogokrat delili z umetno inteligenco predelane videoposnetke ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki naj bi ukrajinskim oboroženim silam ukazal, naj odložijo orožje in se predajo Rusiji, ali pa užival kokain.
V začetku junija lani so neznani hekerji medtem vdrli v več ruskih televizijskih in radijskih hiš ter občinstvu v Rusiji predvajali deepfake videoposnetek Vladimirja Putina, v katerem je ruski predsednik razglasil vojno stanje, ker naj bi Ukrajina vdrla v tri regije na meji z Rusijo, in napovedal vsesplošno mobilizacijo.
Kako prepoznati umetnointeligenčne posnetke
Čeprav obstajajo orodja, katerih razvijalci trdijo, da to zmorejo, imajo ta pogosto dve omejitvi – ali so plačljiva ali pa ne najbolj zanesljiva. Umetnointeligenčni posnetki imajo v večini primerov, ki se pojavljajo na družbenih omrežjih, na srečo še vedno mnogokrat dovolj "nepravilnosti", da jih lahko razkrinkamo:
- Fotografije: Najbolj pozorni moramo biti na razmik med očmi, ki je pri vseh umetnointeligenčno ustvarjenih ljudeh tako rekoč enak, pa na nesimetrična ali nenavadna oblačila z nelogično prišitimi gumbi, število prstov na rokah, morebitne napise (ki so pogosto zapisani v "vesoljščini"), abstraktna ozadja, obrazne poteze morebitnih oseb v ozadju.
- Videoposnetki: Predelane, ponarejene, lažne oziroma "sintetične" osebe v videoposnetkih izdajajo predvsem njihovi lasje, ki so videti zelo rigidno, skoraj gumijasto, zobje, ki se med trajanjem videoposnetka povečujejo ali zmanjšujejo oziroma dobijo drugačen barvni odtenek, ušesa, ki se v nekaterih primerih premikajo tako rekoč neodvisno od glav umetnointeligenčnih oseb. Umetna inteligenca ima pogosto tudi težave z okvirji očal, ki se občasno upogibajo oziroma obliko spreminjajo glede na obrazno mimiko.
Teorija zarote?
Bolj kot za način za prepoznavanje morebitne dezinformacije gre v tem primeru za miselni eksperiment oziroma za poziv k razumski presoji določene trditve: ali je resničnost trditve pogojena z zaroto, ta je pri mnogih trditvah, na katere smo naleteli v zadnjih letih, pogosto globalnih razsežnosti, v kateri mora sodelovati več tisoč, morda celo več milijonov ljudi?
Pri razmisleku morda pomaga tudi princip oziroma načelo, imenovano Ochkamova britev ali Ochkamovo rezilo, katerega srž je, da pri razlaganju določenega pojava, ki ima več mogočih razlag, izberemo tisto, ki je preprostejša.
Primer: Ali je šlo pri pandemiji bolezni covid-19 za pojav, ki ga je povzročil takrat novi koronavirus, ali pa je šlo za tajno zaroto globalne elite, katere načrt je bil svetovno prebivalstvo najprej okužiti z neznano boleznijo (za katero mnogi pristaši te razlage trdijo, da sploh ni resnična, ker virusi ne obstajajo), nato pa jim ponuditi cepivo, ki bo v resnici pomorilo ogromno ljudi?
Viri, ki so vam lahko v pomoč pri preverjanju potencialnih dezinformacij
Ne/Ja, projekt Slovenske tiskovne agencije (STA). Kot pojasnjujejo na spletni strani, je portal Ne/Ja "namenjen preverjanju dejstev in razbijanju mitov o družbeno relevantnih temah, njegov namen pa je tudi seznanjati in osveščati javnost, zakaj so projekti preverjanja dejstev v dobi, ko so dezinformacije ter zavajajoče vsebine del medijske realnosti, pomembni, in kako se jih lotevajo drugi".
Projekt Razkrinkavanje, ki deluje v okviru slovenskega spletnega medija Oštro, namenjenega raziskovalnemu novinarstvu. Na portalu Razkrinkavanje poteka preverjanje dejstev oziroma informacij, ki se pojavljajo tako v slovenskem kot tujem medijskem prostoru.
EUvsDisinfo, paradni projekt Evropske službe za zunanje delovanje, diplomatske službe EU. Gre za portal, ki prepoznava, analizira in javnost ozavešča o vseh vrstah dezinformacij, ki bi lahko manipulirale javno mnenje v državah članicah EU. Velik poudarek je na dezinformacijah, ki jih morda ustvarjajo ter razširjajo akterji, povezani z oblastjo v nekaterih avtokratskih državah, in ki bi lahko vplivale na javni diskurz o aktualnih vojaških konfliktih, kot je vojna v Ukrajini, in o politično nestabilnih regijah. Od leta 2015 so objavili že več kot 16.500 preverjanj dejstev.
Bellingcat, nizozemski portal za preverjanje dejstev in raziskovalno novinarstvo, ki se razkrinkavanja dezinformacij pogosto loteva zelo tehnično, in sicer s t. i. obveščevalno dejavnostjo zbiranja in analiziranja javno dostopnih podatkov (OSINT). Bellingcat se najpogosteje posveča preverjanju dejstev o dogajanju na vojnih območjih, v zadnjem obdobju predvsem vojni v Ukrajini, svetu organiziranega kriminala oziroma kriminalnemu podzemlju ter zlorabam človekovih pravic.
Faktograf.hr, hrvaški spletni portal za preverjanje dejstev in sploh edini hrvaški medij, ki deluje izključno na področju preverjanja dezinformacij.
Portal Fact Check za preverjanje dejstev nemškega medija Deutsche Welle, ki se osredotoča predvsem na raziskovanje verodostojnosti vsebin, ki so priljubljene na družbenih omrežjih, na potencialne dezinformacije s področja zdravja (na primer o epidemiji bolezni covid-19, o cepivih proti nalezljivim boleznim), morebitna zavajanja ali propagando pred volitvami.
FactCheck.org, projekt politične skupine The Annenberg Public Policy Center na univerzi v Pensilvaniji, ki ga snovalci opisujejo kot politično povsem nevtralnega, preverja pa predvsem potencialne politične dezinformacije, pa tudi dezinformacije s področja zdravja, podnebnih sprememb, vojnih spopadov.
Metabunk.org, spletni portal v obliki foruma, katerega uporabniki se zvečine poglabljajo v dezinformacije in mite, ki spadajo v kategorijo raznoraznih teorij zarot. Metabunk je ustanovil znani britansko-ameriški znanstveni skeptik in razvijalec videoiger Mick West.
Siol.net s prispevki v tematskem sklopu Aktivno državljanstvo predstavlja poglobljene vsebine, tematike in procese, da lahko državljani sprejemajo informirane odločitve o svojem življenju in delovanju družbe, katere del so. Tako se krepi poznavanje demokratičnih procesov in demokracije nasploh. Brez kakovostnih, verodostojnih in preverjenih informacij, ki jih zagotavljajo mediji, kot je Siol.net, državljani težko soustvarjamo demokratično družbo.
