Kakšno je življenje v ubežništvu ali duševne stiske Roberta Časarja

Pobegli obsojenec, zaradi zlorabe položaja na pet let in devet mesecev obsojeni nekdanji predsednik uprave Koper Robert Časar naj bi se v Slovenijo iz Pariza, kjer je v priporu, v spremstvu policistov vrnil 21. marca.

Na začetku meseca so ga v Pariz izgnali varnostni organi Dominikanske republike, kjer se je pred roko pravice skrival več kot eno leto. Na letališču ga bodo prevzeli slovenski varnostni organi, ki ga bodo odpeljali v naš največji zapor na Dob.

Zavašnik: Moje vsakodnevno delo je bila skrb Da življenje v ubežništvu ni lahko, nam je že lani zaupal lastnik Lipe Robert Tomas Zavašnik. "Beg je bila moja najtežja odločitev v življenju. Vsak dan je bil enak, moje vsakodnevno delo je bila skrb. Tega ne bi ponovil. Vsak zapor je lažji kot beg, to vam lahko povem, saj sem bil tri mesece po tragediji v priporu," je povedal Zavašnik, sicer edini ubežnik, ki se mu je z begom uspelo izogniti kar petletni zaporni kazni.

Kako so ubežništvo doživljali nekdanji prvi mož Luke Koper in člani njegove družine, ne moremo natančno vedeti, poudarjata psihiatra, sicer tudi sodna izvedenca Martina Tomori Žmuc in Gorazd V. Mrevlje, saj se z njimi nista nikoli srečala.

Vsakodnevni stres Obsojenec prav gotovo doživlja stisko, negotovost, stalni stres, strah in pričakovanje, da ga bodo odkrili, pravi Martina Tomori. "Vsako vedenje, gibanje, stiki v tuji državi so ogrožajoči, saj morajo biti ves čas na preži. Če je v to vpeta tudi družina, je to za obsojenca še večji stres, saj se čuti dodatno odgovornega," pojasni psihiatrinja.

Če je v vsakdanji strah pred tem, da te preiskovalni organi odkrijejo, vpeta vsa družina, tudi otroci, je to še težje, dodaja. Kdo se sploh lahko učinkovito skrije?

Tudi Gorazd V. Mrevlje se strinja, da ubežniki ne živijo zadovoljnega življenja. "Danes, v poplavi nove tehnologije, se je težko skriti, zato je utopično pričakovati, da te ne bodo odkrili," pojasni Mrevlje.

Pobeg je sicer po mnenju Tomorijeve zelo elementaren odziv na nekaj hudega, kar se nam zgodi. "Podobno se na primer odzovemo pri prometni nesreči, čeprav vemo, da bi morali pomagati ponesrečencu, zelo refleksno skušamo uiti," pojasni sogovornica.

Ljudje se za ta korak odločijo, če sodni postopek doživljajo kot nekaj krivičnega, pri čemer upajo, da bo primer zastaral, meni psihiatrinja. "Glede na tujo sodno prakso veliko ljudi izgnanstvo doživlja kot tako hud stres, da se sami odločijo za vrnitev domov. Tudi če se ne vrnejo prostovoljno, če jih torej odkrijejo, večina ljudi ob tem občuti olajšanje," pojasni Tomorijeva.

Čustvena past Gre za čustveno past, saj je "hudo nositi odgovornost za lastno življenje, če si nekje, kjer ne bi smel biti, in ves čas čakaš, da te odkrijejo", meni sogovornica.

Za Mrevljeta pobeg nasprotno pomeni, da je ubežnik kriv, "kajti tisti, ki je nedolžen, ne bo zbežal", to, da je za seboj potegnil še vso družino, pa je po njegovem mnenju neodgovorno početje. "Takšna osebnost nima nobene slabe vesti," je prepričan Mrevlje.

Na to, da se nekdo odloči za tak korak, poleg osebnosti človeka vplivajo tudi zunanje okoliščine. "Morda bi kdo pomislil, da so lepo na toplem in da jim nič ne manjka, a ti ljudje so pod stalnim pritiskom, če so prisotni še otroci, pa je sploh hudo," pravi Tomori.

Otroci doživljajo še hujšo stisko Otroci, ki so verjetno prekinili stike s prijatelji, vrstniki in širšim krogom družine, to doživljajo kot še hujšo stisko, je prepričana sogovornica. Otroci kaznivega dejanja ne pojmujejo tako kot odrasli, ker pa gre za enega od staršev, tudi otroci to doživljajo kot nekaj krivičnega, dodaja.

"Starša imajo radi, zato so na njegovi strani. Je pa dejstvo, da je takšen otrok v tujem okolju prikrajšan, po drugi strani pa je na strani starša, zato se znajde v hudi dilemi. Kako se počuti otrok, je seveda odvisno tudi od tega, kako starši prenašajo ubežništvo. Zagotovo pa niso v ravnovesju, saj otroci stisko staršev zelo natančno zaznavajo."

Mrevlje: Da je lastne otroke postavil v nezavidljiv položaj, kaže na neodgovornost in egocentričnost Mrevlje je prepričan, da družina ni bila prisiljena v odhod v tujino. "Je pa to pokazatelj, da mu stoji ob strani, da mu je lojalna oziroma je prepričana o njegovi nedolžnosti. A to potrjuje tudi moje prepričanje o njegovi neodgovornosti, egocentričnosti, saj je lastne otroke postavil v nezavidljiv položaj, da so ves čas živeli v strahu," pravi Mrevlje.

Otrokom je odvzet občutek varnosti, ki je osnovna naloga družine Težko si predstavljam, pravi Mrevlje, ko okrca tudi Časarjevo ženo, da "bi kritična partnerica to storila, da ni našla možnosti, da ostane doma z otroki". Tudi po njegovem mnenju otroci občutijo stisko staršev, negotovost, strah. "S pobegom pa je otrokom, govorim na splošno, odvzeta bistvena stvar, ki bi jo morali dobiti v družini, in sicer občutek varnosti," pravi psihiater izvedenec.