Damijana Žišt: Nevidni svet žrtev prometnih nesreč

Na temo prometne varnosti in spomina na žrtve prometnih nesreč se je v središču Ljubljane in v mestni hiši odvilo kup aktivnosti v organizaciji Zavoda Varna pot, v sredo pa smo bili na ljubljanskih Žalah priča odkritju osrednjega spomenika žrtvam prometnih nesreč.

Novinarka in penologinja Damijana Žišt je kot ambasadorka Zavoda Varna pot storila korak naprej in izdala knjigo – to je sicer že njena četrta knjiga – z naslovom Nevidni svet žrtve prometnih nesreč, v kateri se dotika tistih, ki za žrtvijo prometnih nesreč ostanejo. Tistih, ki jim je cesta vzela otroka, moža, ženo, brata, sestro …

Od kod ideja za knjigo? Knjiga je bila moja in Robijeva (Robert Štaba je ustanovil Zavod Varna pot, op. p.) ideja, o kateri sva se pogovarjala že pred nekaj časa, letos pa je energija očitno dovolj dozorela, da sem napisala knjigo in da smo v sredo odkrili spomenik žrtvam prometnih nesreč. Zdaj smo tako rekoč z dvema spomenikoma, če lahko tako rečem za knjigo, obeležili spomin na žrtve prometnih nesreč.

Ambasadorka Zavoda Varna pot sem od prvega dne, ko me je Robi povabil k sodelovanju, knjigo pa sem napisala tudi zato, ker sem imela pred desetimi leti tudi sama prometno nesrečo zaradi prevelike hitrosti, a sem imela to srečo, da sem jo dobro odnesla. Prek zavoda sem spoznala veliko ljudi, ki so bili žrtve prometnih nesreč, oziroma njihove svojce, ta tema se me dotika tudi kot novinarko črne kronike, zato se nama je z Robijem zdelo, da bi bilo fino, če bi te zgodbe zlila na papir.

Gre za trinajst zgodb, pet jih je takšnih, ki so doživeli prometne nesreče, vključila sem tudi dve mami, preostale zgodbe pa pripovedujejo ljudje, katerih svojci so umrli v prometnih nesrečah. V knjigi so vse družine iz primera Maček, pa tudi družina Lipnik iz Velenja, ki je izgubila sina v nesreči na Celovški cesti, v kateri so umrli mladi atleti.

Kaj te ljudi združuje, kakšne skupne točke imajo? Tako tistim, ki so doživeli prometno nesrečo, kot tistim, ki so v nesreči nekoga izgubili, je skupno eno veliko trpljenje, ena velika bolečina. Tem, ki so bili poškodovani, večina je bila stara 17 let, je skupno, da so bili hudo poškodovani, da so bili nekaj mesecev v komi, da so se morali nekatere stvari v življenju ponovno učiti, na primer govoriti, hoditi … Pri poslušanju njihovih zgodb sta me navdahnila njihova pogum in vztrajnost, saj se jim je življenje po nesreči obrnilo na glavo. To je neverjetno, kakšno voljo imajo.

V drugem delu knjige pa iz izpovedi svojcev, ki so svoje drage izgubili v prometnih nesrečah, zeva ena velika bolečina, še posebej tistih, ki so izgubili svojega otroka. Skupni so jim spraševanje, zakaj se jim je to zgodilo, iskanje smisla življenja, jeza na boga, pa dolgotrajni sodni postopki, ki vedno znova odpirajo rane in jih mrcvarijo. In še nekaj je skupnega: da se jim storilec ni nikoli opravičil.

Kako pomembno je opravičilo? Zelo, predvsem iskreno opravičilo. Mame in očetje vedno znova pravijo: "Ko bi se vsaj opravičil, saj vemo, da otroka ne moremo dobiti nazaj." To bi jim bilo v veliko olajšanje, tako pa ostaja ena velika bolečina.

Na enem od sojenj za umor je storilec povedal, da se ni opravičil zato, ker je menil, da bodo svojci to vzeli kot provokacijo. Bal se je, kako bi se odzvali na opravičilo, čeprav bi lahko poslal tudi pismo. Mislim, da morajo storilci to vzeti v zakup. Seveda ni lahko in tudi odzivi svojcev so lahko različni, kljub temu pa bi to vsak, ki se mu kaj takega pripeti, moral storiti. Ni preprosto se opravičiti staršem, ki si jim vzel otroka, ker si ti pijan divjal po cesti. Tudi ti ljudje so na neki način žrtev, a tudi če greš petkrat na dom in se skušaš opravičiti, žalujoči pa te naženejo, moraš vztrajati. To je veliko bolje, kot če se v bistvu delaš, kot da se tebe to sploh ne tiče.

Maček se je na koncu opravičil, a je gledal sodnico. To ni nič, sploh glede na to, kaj je med sojenjem govoril. Iskreno, res iskreno opravičilo bi jim res veliko pomenilo.

A največja težava svojcev je, da se jim v enem hipu življenje postavi na glavo, da ni časa, da bi se na nekaj pripravili, tako kot recimo pri dolgotrajni bolezni … To je totalni šok, ki ga človek doživi. Spet se moram vrniti k primeru Maček, saj so mi razlagali, kako nekaj ur niso vedeli, kaj se je zgodilo. Starši so vedeli, da je bila prometna nesreča, njihovih otrok ob uri ni bilo doma, vsaka družina posebej je hodila na policijo, a jim nihče ni hotel nič povedati. Nekaj ur jim ni nihče povedal, da je njihov otrok umrl.

Kako to? Pravijo, da zato, ker je bil komandir na kraju nesreče, nihče drug pa jim tega ni želel povedati. Ko to prebereš, bi se najraje zjokal, to je grozljivo. In kako so šli na patologijo gledat svoje otroke, je razlagala mama Tjaše Koštomaj. Njej so že v šoli, kjer je delala, dali pomirjevalo, ker so vedeli, da se je zgodila prometna nesreča, potem pa je šla na patologijo. Moža je tam strlo in so ga odpeljali k zdravniku, nato je kar nekaj časa tam čakala sama. Grozljivo, policija je v tem primeru glede obveščanja čisto odpovedala, čeprav verjamem, da je bila panika in da je bila večina na kraju …

Tega niso mogli razumeti, saj so vsi imeli dokumente, prtljago, prišli so s poti, ne vem, kaj jih je zadrževalo, da ne bi obvestili staršev. Tudi Peter je imel s seboj vse dokumente. Agonija je trajala nekaj ur, vedeli so, da je eno dekle živo, pa niso vedeli, katero …

So starši lahko to prebrodili sami ali so poiskali pomoč? Vsak se je po svoje boril z izgubo, večina pa je poiskala pomoč pri Zavodu Varna pot, kjer doktorica Vesna Radonjič in psihologinja Urška Čižman Štaba nudita psihosocialno pomoč, vsi pa ne, na primer primer Lipnik, ko zavoda še ni bilo. Vsi so poiskali pomoč, ali so šli na hospice, v cerkev, a šele čez čas, ker so bili sprva jezni na boga, so vsi poiskali pomoč psihologov, psihiatrov. A so kmalu ugotovili, da jim le predpišejo tablete in da to nikamor ne vodi.

Je bistvo torej v tem, da o tem govoriš? Da govoriš in da v bistvu sam to predelaš, seveda pa so ti pogovori s strokovnjaki lahko v veliko pomoč. Zato je tako pomembna ta psihosocialna pomoč, ki jo nudi zavod. V knjigi je seveda tudi Robertova zgodba, saj je tudi sam doživel, da je bila v prometni nesreči hudo poškodovana njegova takrat komaj 12 let stara hči. Tudi njegova zgodba je v knjigi. Morda dobiš odgovor, zakaj se je to zgodilo, ne pa tudi, zakaj se je to zgodilo tebi.

Knjiga ni slikovno opremljena. Ne, knjiga je zelo preprosta, tako kot je na nek način preprosto tudi življenje.