Bližnje srečanje z volkovi

"V hudih zimah preteklega desetletja bilo je včasih slišati, da se je tak ljuti hudobnež tu pa tam v kakem velikem gozdu prikazal; da bi bil pa kedaj tako drzen, se celo človeškim stanovanjem bližati, kakor letos, tega nihče ne pomni," iz Frankolovega pri Celju 15. februarja 1873 poroča Slovenski narod.

"Volk nij zajec" Najprej je srečanje z živaljo prijavil kmet Bručnik, ki je lepega dne v vinogradu zagledal "neko zver, mesarskemu psu podobno, ležati". "Ugibal je sem ter tje, kaj ta prikazen tukaj hoče. Zapodi kepo snega, da bi jo odgnal, pa kako se prestraši, ko se zver vzdigne in mu velike ostre zobe pokaže. Kmet spoznavši volka, smukne v svoj hram, ki po sreči nij bil daleč in jo tako srečno odnese."

Tudi kmet Lipičnik je videl volka, "ko se je ravno s svojimi hudobnimi naklepi okoli njegovega hleva plazil". "Bil je tako srečen ga videti, pa tudi tako korajžen mu v svoj hlev srečno pete odnesti. Hotel je sicer volka uplašiti s tem, da se je nad njim stresal, pa – volk nij zajec in namesti da bi se mu odmikal, se mu je le bližal."

"Z orožjem nad sovražnike" Kot še piše, so nedaleč od farne cerkve in okoli podružnice Sv. Trojice povsod našli sledi volkov. Ti so jo domačinom tako zagodli, da je celjsko okrajno glavarstvo 13. februarja izdalo ukaz, "da morajo vsi odraščeni in krepi možaki celjskega okraja z orožjem nad te divje sovražnike".

Prepir v Konjicah "Upam, da pri nas ne bode prepira zastran volkovih kož, kakor je bilo oni dan v Konjicah, kjer se je prepir po dr. Holzingerju iz Gradca po telegrafičnem potu rešiti moral," skrbi avtorja, ki v nadaljevanju postreže z naslednjo prigodo:

"Neki tamošnji posestnik je ustrelil volka; bil je pa pri tem sam skoraj v smrtno nevarnost prišel, ker na prvi strel volk nij padel, nego se je razsrden proti njemu obregnil. Zdaj je hitro še enkrat puško nabil, a roka se mu je od strahu tresla in nasipal je skoraj pol cevi s smodnikom in zrnjem. Poči drugič po volku, pa pri tej priliki tudi sam na hrbet pade, ker ga je puškino kopito preveč dregnilo. Vendar je tudi volk po sreči dosti dobil in obležal. In to tako krvavo zasluženo volkovo kožo mu je hotel tamošnji najemnik lova odvzeti, misleč, da se navadna lovska pravila tukaj porabiti dado! Vendar dr. Holzinger je ta prepir rešil in prisodil hrabremu posestniku ne samo kožo, temuč tudi darilo, kar mu tudi po pravici gre."