Nad stare krivice z novimi

Leta 1991 je bila izpeljana ena od najugodnejših razprodaj v zgodovini Slovenije. Jazbinškov zakon je mnogim izmed najemnikov v 225 tisoč najemnih družbenih stanovanjih omogočil, da so za malo denarja in le majhen delež tržne cene postali lastniki nepremičnin, v katerih so prebivali. Nekaj, o čemer mlade generacije, ki hrepenijo po stanovanjih, lahko samo sanjajo.

Lastniki želijo tudi posest Približno 40 tisoč stanovalcev v okoli 13 tisoč družbenih stanovanjih, ki so bila pred dobrega pol stoletja predmet nacionalizacije, te možnosti ni imelo. Tranzicijska zakonodaja je namreč poskusila odpraviti krivične razlastitve preteklosti in je nekdanjim lastnikom ali njihovim dedičem ta stanovanja vrnila v last, ne pa tudi v posest, ker so nekdanji imetniki stanovanjske pravice ohranili pravico bivanja tako, da so postali zaščiteni najemniki pod posebnimi pogoji – neprofitna najemnina in trajanje pogodbe za nedoločen čas.

Nedosledno izpeljani postopki so tako ustvarili bojišče med najemniki – ti se čutijo diskriminirane glede na tiste nekdanje imetnike stanovanjskih pravic, ki jim je bil omogočen ugoden odkup – in lastniki stanovanj, ki so prepričani, da so dobili samo obveznosti, ne pa tudi pravice razpolaganja in posesti. A tu se je boj šele začel.

Najemniki: Nevzdržno življenje v lastnem domu Najemniki se pritožujejo na skaljene odnose in številne pritiske, s katerimi jih želijo pripeljati do izselitve. Sodni postopki, domnevno nujne prenove, zaradi katerih se je treba izseliti, zanemarjanja pri vzdrževanju objektov, dviganje najemnin nad zakonsko določeno višino so le nekatere nevšečnosti, ki jih navajajo v Združenju najemnikov Slovenije, kjer poudarjajo, da so se lastniki denacionaliziranih stanovanj zavestno odločili za prevzem stanovanj z zaščitenimi najemniki vred in so se odpovedali drugim ponujenim možnostim povračil. Po drugi strani pa naj bi veliko zaščitenih najemnikov bilo starejših in socialno šibkejših, zaradi česar se pritiskom ne morejo upirati.

V Združenju najemnikov so zaznali tudi nekaj primerov deložacij, kjer policija ni posredovala, četudi so stanovalce lastniki dobesedno vrgli na cesto. Država tudi sicer po mnenju Združenja najemnikov ne naredi nič, da bi uredila nasprotja v tem nenaravnem odnosu med zaščitenimi najemniki in lastniki denacionaliziranih stanovanj.

Lastniki: To so politični pritiski za nadaljevanje netržnega statusa Tudi lastniki preostalih okoli 3500 denacionaliziranih stanovanj, v katerih so najemniki, so diskriminirani glede na lastnike ostalih nepremičnin, saj s svojo lastnino ne morejo prosto razpolagati, so zapisali pri Združenju lastnikov razlaščenega premoženja. Zavezanec za vrnitev jim ni dal pravice do izbire najemnika in določanja najemnine, prav tako pa jim je s ceno nepremičnine in predkupno pravico najemnikov omejil promet z nepremičnino. Menijo, da zaščiteno najemniško razmerje ni prenosljivo v družbeni sistem, kjer mora biti lastnik znan in odgovoren za svojo lastnino.

Nadalje so prepričani, da je uporaba pojma "bivši imetniki stanovanjske pravice" neupravičena in da gre za poskuse nadaljevanja nekdanjega netržnega statusa pod pritiskom starih političnih sil in političnih privilegirancev. Moti jih, da se pri določanju neprofitne najemnine stanovalcem ne določa premoženjskega stanja, da je najemno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in dedno po, kot pravijo, fevdalnem principu ter da imajo najemniki status nedotakljivega uživalca tuje lastnine, medtem ko naj bi lastnikom v glavnem ostale samo dolžnosti.

Varuh: Takoj spremeniti Stanovanjski zakon Varuh človekovih pravic je te dni ponovno opozoril na to problematiko in državo vnovično pozval k ustreznem odzivu. Kršitve človekovih pravic najemnikov denacionaliziranih stanovanj so našle prostor v vseh letnih poročilih od leta 1994, na nepravilnosti pa je opozoril tudi Odbor neodvisnih strokovnjakov Evropske socialne listine Sveta Evrope.

Leta 2002 je Varuh pripravil posebno poročilo o položaju najemnikov denacionaliziranih stanovanj in od takrat je država sicer sprejela nekaj sprememb Stanovanjskega zakona, ki urejajo razmerja v stanovanjih, odvzetih po predpisih o podržavljanju, je za SiOL.net pojasnila mag. Kornelija Marzel, namestnica varuhinje človekovih pravic. Obenem poudarja, da ti ukrepi še vedno ne zagotavljajo enakega položaja vseh nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice in rešitev vidi samo s takojšnjimi spremembami Stanovanjskega zakona.

Varuh je že pred osmimi leti, nadaljuje Marzelova, med drugim predlagal sprejem takšnih modelov nadomestne privatizacije, ki bi realno lahko rešili problem večine najemnikov in lastnikov denacionaliziranih stanovanj. Prav tako je že takrat opozoril tudi na nujnost, da stanovanjski zakon zagotovi trdnost in trajnost položaja najemnikov, da zagotovi ustrezne mehanizme za pravno varstvo najemnikov ter da mora omogočiti realno vrednotenje vlaganj najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih, česar obstoječi Stanovanjski zakon ni uredil in je tako nadaljeval neenakost med nekdanjimi imetniki stanovanjske pravice.

Vseh lastnikov ni mogoče primerjati Namestnica varuhinje se je dotaknila tudi očitkov lastnikov vrnjenih (denacionaliziranih) stanovanj o diskriminaciji glede na ostale lastnike nepremičnin, ki s svojo nepremičnino lahko prosto razpolagajo. Marzelova nam je pojasnila, da po mnenju ombudsmana teh kategorij lastnikov ni moč primerjati, saj so lastniki denacionaliziranih stanovanj, v katerih prebivajo najemniki, nepremičnino prejeli vrnjeno z obremenitvijo. Iskanje pravične rešitve tako za najemnike kakor tudi za lastnike denacionaliziranih stanovanj bo očitno še trd oreh.