Na lovu za legendami (1. del)

Predjamski grad Grad, ki stoji na 123 metrov visoki skali, je tako pompozen, da se nam dobesedno zasidra v spomin in ne odide iz njega. Legenda, ki še danes prežema grad, je legenda o Erazmu Predjamskemu, vitezu, ki je služil cesarju in se odlikoval v številnih bitkah. Nato pa se je uprl habsburškemu cesarju in se pridružil ogrskemu kralju Matiji Korvinu (ki je v naših pravljicah poznan tudi kot kralj Matjaž). Habsburški cesar ga je zato hotel ubiti, Erazem pa se je skril v skrivne rove pod gradom, iz katerih je hodil na roparske pohode na bližnje fevdalce in popotne trgovce. Erazma so ubili, ko je izdajalski služabnik z gorečo svečo označil prostor, v katerem je bil Erazem. Baje se je takrat ravno nahajal na stranišču ...

Grad Kamen pri Begunjah

Danes se nad Begunjami dvigajo mogočne razvaline, ki so bile nekoč, kajpada, mogočen grad. Če pustimo na strani tudi njegovo mogočno zgodovino, prav od tu izhaja legendarni junak Jakob Lamberg, ki ga je ljudska domišljija povzdignila v nepremagljivo osebnost in njegova dejanja opevala v pesmi o Pegamu in Lambergarju. Lambergar je baje zmagal kar na petinosemdesetih viteških turnirjih, svojo pesem pa si je prislužil z zmago nad Čehom Janom Vitovcem (Pegamom), ki je služil Celjskim grofom. Pegam je namreč v petnajstem stoletju porušil grad in prišel navzkriž s cesarjem. Ta je pomoč poiskal v zmagovitem vitezu Lambergarju, ki je na Dunaju Pegama premagal, čeprav ga ni ubil, kot poje pesem.

Grad Turjak

Hrast stoji v turjaškem dvori, vrh vzdiguje svoj v oblake, v senci pri kamniti mizi ... Saj se spomnimo Prešernove Rozamunde, kajne? Hrast, ki stoji v pesmi, je v resnici tristoletna lipa, ki še danes stoji na grajskem dvorišču in jo je pesnik pač spremenil v hrast, ki je simbol moči in časti. V gradu Turjak je bil krščen še en slovenski veliki mož – Primož Trubar.

Ampak če že iščemo pravljico, se je tudi tukaj spletla legenda, ki je povezana z imenom tega gradu. In sicer pravi, da so takrat, ko so predniki turjaških grofov zidali grad, gradnjo ovirali podivjani biki ali turi, kar je ime za divje govedo. Turjaški graščak je pobil vse ture, eden pa se mu je vedno izognil. Graščak, trdno odločen, da bo ujel še zadnjo žival, se je odpravil na lov. Tura je ujel, vendar se je skupaj s plenom izgubil v gozdu. Obupan se je zaobljubil, da bo dal na mestu, kjer bo prišel iz gozda, sezidati kapelo, posvečeno svetniku, ki bo godoval na dan njegove rešitve. Ko je graščak pogledal iz gozda, je bil dan sv. Kocjana, s seboj pa je pripeljal ukročenega tura. Na mestu, kjer je stala kapela, danes stoji cerkev sv. Kocjana, tur pa je postal simbol družine in se umestil tudi v družinski grb. Grad in vas sta se od takrat imenovala Turjak.

Se nadaljuje ...