"Mnogi se prepozno zavejo potrebe po znanju tujega jezika"

Francoska veleposlanica Nicole Michelangeli je v svoji rezidenci na Prulah to odlikovanje, ki ga namenjajo za zasluge pri zavzemanju za ugled francoskega jezika in kulturo podelila tudi komentatorki Dnevnika Tanji Lesničar – Pučko, novinarki Radia Koper Nevi Zajc in profesorici na Filozofski fakulteti v Ljubljani Mojci Schlamberger Brezar. Prof. Carmen Deržek je po prejemu nagrade v krajšem intervjuju za SiOL povedala nekaj več o svojem ukvarjanju s francoskim jezikom. Kakšni občutki so vas navdajali ob prejemu francoskega visokega odlikovanja? Priznanje mi pomeni veliko, ker je prišlo popolnoma nepričakovano, ker vem, da Francozi s tem priznanjem nagrajujejo res izredne dosežke pri poučevanju jezika in širjenju francoske kulture, in končno, ker takšna nagrada v jeseni poklicne kariere enostavno godi in mogoče spet da več energije.

Za mnoge je francoščina zelo zahteven, pa vendar tudi lep in melodičen jezik. A zdi se, da v večini prvi pol v povprečju prevladuje in da je morda tudi to razlog, da imajo nekateri odpor ali pa posebno spoštovanje do tega jezika. Po drugi strani pa se nekateri nad francoščino prav navdušeni. Kakšen je vaš pogled na to?

Treba bi bilo reči, da francoščina ni težka, res pa je, da ni lahka. Posebej v našem jezikovnem okolju, kjer ne slišimo francoskih besed na vsakem koraku, niti veliko francoske glasbe na radiu in televiziji. Posebnega odpora nikoli nisem opazila, res pa je, da zahteva učenje jezika veliko discipline, sistematičen pristop, redno delo in natančnost, česar pa mladi niso več navajeni.

Poleg poučevanju francoščine se na I. gimnaziji v Celju veliko posvečate tudi tekmovanjem iz znanja tega jezika in pevsko-gledališkim nastopom v francoščini, kjer dosegate precejšnje uspehe. Kako ob znani prenatrpanosti učnih programov dijake navdušite tudi za to?

Nikoli mi ni bilo težko delati in žrtvovati prostega časa za delo z nadarjenimi, ki čutijo posebno ljubezen do tega jezika. In teh v vseh generacijah ni bilo malo. Za gledališke in pevske nastope pa je treba imeti ne le ljubezen, ampak tudi igralski in pevski talent ter veliko potrpežljivosti pri vajah za izgovorjavo in interpretacijo. Nastopati v tujem jeziku ni lahko. Kjerkoli so nastopali dijaki celjske gimnazije, so vedno pohvalili prav ti dve komponenti – lepo izgovorjavo in osebno interpretacijo, kar zahteva prav pri francoščini posebno trdo delo.

Vendarle ugotavljajo, da se zmanjšuje število dijakov, ki se učijo ta delovni jezik EU. Kje vidite vzroke za to?

Jezikovno politiko šole, žal, oblikujejo želje staršev in vplivi sošolcev, pa tudi vodstva šol, ne ustvarjajo je resnične potrebe in toliko deklarirane želje po večjezikovnosti in s tem večkulturnosti.

Menda pa naj bi se pri nas zdaj v državni upravi intenzivno in sistematično učili francoskega jezika?

Žal se mnogi prepozno zavejo potrebe po znanju nekega jezika, namesto brezplačnega pouka v šolah morajo kasneje nadoknaditi potrebe po raznih tečajih. Jaz sem vesela, da je mnogo mojih nekdanjih dijakov dobilo pomembna delovna mesta prav zaradi znanja francoščine – v Bruslju, na veleposlaništvih, v mednarodnih institucijah doma, medijih ...

V Celju pripravljate že tradicionalne Dneve frankofonije, ki so postali odmevni v širšem slovenskem prostoru. Od kod ideja zanje in kaj je njihov glavni namen?

Frankofonski dan je tradicionalna privlačna vseslovenska prireditev, kjer se zberejo mladi srednješolski frankofoni in predstavijo pevske in gledališke točke, ki so jih pripravili z mentorji. Mi na I. gimnaziji redno sodelujemo kot nastopajoči in soorganizatorji skupaj z ZRSŠ, MŠŠ, s francosko ambasado in z Mestno občino Celje. Prireditev vsekakor popularizira francoščino in spodbuja mlade k privlačnejšim, kreativnim oblikam jezikovnega učenja – prek kulture in civilizacije.

Od kod pa vaša ljubezen do francoščine?

Že kot punčka sem rada poslušala francosko glasbo, kasneje prebirala zgodovinske knjige, oboževala francoske filme. Odločilno za moj študij in kasneje poklic je bilo mogoče moje trimesečno študijsko bivanje v Parizu po maturi. To je mesto, o katerem sem sanjala, pravi Pariz pa doživela kasneje z možem. Oba obožujeva ta jezik in Pariz in to ljubezen sem tudi poskušala prenašati na številne mlade generacije.