Županova beseda

Konec prejšnjega tedna so na ljubljanskem gradu uprizorili modno revijo Mure. Ustvarjalnega in tehnološkega preboja v predstavljeni kolekciji oblačil seveda nihče ni pričakoval, zato so presežno vrednost dogodka poskušali doseči z odličnima gostoma, Milanom Kučanom in Zoranom Jankovićem. Dvomim sicer, da je fanta na stara leta obsedlo modno navdušenje.

Milanu Kučanu je kot dialektičnemu mislecu zagotovo znano vsaj to, da gre pri modi za gospodarsko področje, v katerem vladajo obupno nizke plače in mladi, neizkušeni, tako rekoč globalno izžeti delavci; da gre konec koncev za industrijo, ki ceni ženske po stopnji njihovega stradanja in tolerira vsakdanji, "splošno uveljavljeni" rasizem.

Mogoče se to v primeru Mure sliši pretirano, vseeno pa se je treba spomniti, da pred dvema letoma ni bilo junaka, ki bi s svojo silno politično močjo in gospodarskim vplivom zmogel preprečiti surov propad tovarne in brezposelnost več kot 2500 delavcev.

Očitno se je Milan Kučan znašel na modni reviji bolj na račun prekmurskega lokalpatriotizma, starih prijateljskih navez in v spomin na zlate čase, ko so v Muri zaslužnim slovenskim politikom hvaležno (in bolj ali manj brezplačno) šivali po meri ukrojene obleke, da si z zunanjo podobo niso delali javne sramote.

Za Zorana Jankovića, očitnega oboževalca sponzorskih majic in direktorske kombinacije "svetla srajca s širokimi kratkimi rokavi plus kravata", so modne lekcije očitno nepomembne. To mi je sicer povsem všeč, vsaj neprimerljivo bolj kot povzpetniški oblačilni slog večine slovenskih politikov, pri katerih se na daleč vidi, da so čez noč skočili iz zmečkanih hlač in razvlečenih pulijev v (po pravilu preveliko) konfekcijsko obleko. Dovolj je, če poškilite v njihove čevlje.

Težava Zorana Jankovića ni njegov videz, ampak njegovo govorjenje. To (skupaj z obrazno mimiko in telesno govorico) izdaja veliko več, kot bi si smel dovoliti, če bi hotel postati prepričljiv predsednik vlade. V odzivu na medijsko razkritje (milo rečeno) nenavadnih denarnih injekcij z računa njegovega mlajšega sina je Janković izustil nekaj stavkov, v katerih, čeprav je šlo za televizijsko izjavo, torej govorjeno besedo, mrgoli napačno uporabljenih besed in nesmiselnih pomenskih povezav.

Kako naj verjamem, da bom lahko razumel predsednika vlade, ki govori takole: "Ne najdejo nič drugega, kot da iščejo nekaj pri otrocih. Ne najdejo nič drugega pri županu Zoranu Jankoviću. Težko mu je kaj očitati, ni nobenih novih podatkov. Tisti, ki so dobili te finančne transakcije, za katere sem tudi jaz vedel, naj se vprašajo, kaj so vam dali." Zdi se mi sicer, da razumem, kaj je hotel Zoran Janković povedati, ne vem pa, zakaj bi si moral (tipično) njegovo misel prevajati, da bi se prepričal, da ga nisem razumel narobe.

V resnici mi je popolnoma vseeno za kupe denarja njegovega sina (Janković zatrjuje, da še vedno "stoji za njim" – ali s tem ne priznava, da stoji tudi za njegovimi posli?). Naj ječi pod bremenom in naj živi z njim; ni pa mi vseeno, kako me kot državljana nagovarja oseba, ki hoče zasesti najpomembnejši politični položaj v državi. Jankovičevo mučenje slovenščine je tipičen primer v današnjih političnih razmerah. Kako zaupati, verjeti politiku, ki se ne zna (noče?) izražati jasno in razumljivo in ki s svojim dvoumnim govorjenjem prej ali slej zgolj kaže, kako resen in odgovoren bo takrat, ko ne bo več potreboval glasov volivcev?