Združene države Evrope in zaton nacionalne države

Povsem nepričakovan zagon so dobile z izjavo nemške ministrice za delo Ursule von der Leyen (CDU): "Moj cilj so Združene države Evrope – po modelu federalnih držav Švice, Nemčije ali ZDA." V tem jo je podprl tudi nekdanji kancler Gerhard Schröder, že dalj časa je v pravilnost te smeri neomajno prepričan Joschka Fischer, tako da kanclerka Merkel vsemu skupaj že kar težko sledi. Dejstvo, da so tokrat pobudo prevzeli Nemci, daje slutiti, da gre zares. V reviji Zeit so izvedli anketo in ugotovili, da idejo podpira 35 % Nemcev (43 % jih je proti), 13 % Britancev (64 % proti) in 44 % Francozov (35 % proti). Pri tem je treba upoštevati, da se je resna debata na to temo v Nemčiji pravzaprav šele dobro začela. Ali to kaže na začetek konca nacionalnih držav? Kaj naj si o vsem skupaj mislijo tiste države, ki so se šele pred kratkim otresle "tisočletnega jarma" in iz naroda postale nacije? Skratka, ali ni to za neko Slovenijo prava tragedija?

Glede na to, da veliko Slovencev še zdaj ne more preboleti pikre opazke o "bečkih konjušarjih", ki jo je najprej izrekel Emir Kusturica, potem pa ponovil nek popolnoma zapit in nepomemben pevec "nebeškega naroda", velja očitno za najbolj travmatično obdobje tisto pod Habsburžani. Seveda drži, da so se Slovenci tedaj ukvarjali tudi s konji. A ukvarjali so se še s čim drugim: nekateri so bili odvetniki, drugi profesorji, tretji doktorji, četrti vojskovodje, peti diplomati ..., skratka, opravljali so iste poklice kot katerikoli drugi narodi.

Toda "jamrači" se ne dajo: Slovenci menda niso imeli svoje aristokracije. No, če bi se malo poglobili v zadeve, bi presenečeni ugotovili, da je marsikateri njihov sodržavljan potomec kakšne plemenite rodbine. (Tega sicer ne bo nikoli razglašal naokoli, kajti v Sloveniji je preveč takih, ki v trenutku, ko zaslišijo besedo aristokracija, izgubijo razsodnost.) Zgodba o tisočletnem zatiranju ni nič drugega kot mit, ki je bil v nekaterih kritičnih zgodovinskih trenutkih morda celo produktiven, danes pa je predvsem vir travm. Čas bi že bil, da se debata dvigne na raven pristnega zgodovinskega razmišljanja.

Zanimivo je, da kakšni Španci nimajo takšnih travm, čeprav so tudi njim določeno obdobje vladali Habsburžani. V tistem obdobju je bil, kakor se je ob neki priložnosti izrazil Gaspar de Guzman, celo Bog Španec. Toda na prigovarjanje kardinala Richelieuja je kmalu postal Francoz. In z Richelieujem se zgodba o nacionalni državi tudi začne.

Da bi se uprl prevladi Habsburžanov, se je zatekel k nenavadnemu orožju, namreč k raison d'état, državnemu interesu. To pomeni, da se pri izvajanju politike ni opiral na moralno-religiozna načela, pač pa na preračunljivost (raison), na enačbo, na koncu katere je bil vedno državni interes. Ko se je njegov nasprotnik Ferdinand II., načelen, vendar močno nespameten cesar Svetega rimskega cesarstva, zapletel v tridesetletno vojno s protestanti, je Richelieu podpiral slednje in tako učinkovito slabil Habsburžane. Vojna je pomenila eno od največjih katastrof v Evropi, zaton Habsburžanov in vzpon Francije kot nacionalne države.

Danes je postala nacionalna država nekaj samoumevnega, kot da obstaja že od nekdaj, čeprav so nekateri največji narodi postali nacije šele konec 19. st. Nemčije recimo pred Bismarckom sploh ni bilo na zemljevidu (na njenem ozemlju je bil cel kup žepnih državnic in tu pa tam kakšna večja). Podobno je bilo z Italijo. Po drugi strani pa je bilo z nacionalno državo v strogem smislu konec že z blokovsko razdelitvijo po 2. svetovni vojni.

V nastajajoči geopolitični konstelaciji sveta se tako nacionalna država kaže kot nekaj preživetega. Celo Nemčija je danes za kakšne večje izzive prešibka – in tega se še kako dobro zaveda. Toda največja ovira za Združene države Evrope ni ekonomske, marveč politične narave. Dokler ne bo Evropa kolikor toliko zadovoljivo razrešila problema demokratičnega deficita, bodo to le sanje.