ZDA in politični teater

No, ja, recimo, da imajo prav. Ampak to pomeni, da je glavno vprašanje potem v tem, ali se gledalci ob vseh teh zapletih in razpletih zabavajo. Ali jim je ta teater všeč? Bi želeli še nadaljevanje? Katere igralce bodo nagradili s svojimi glasovi? Bistvo vsakega teatra je igra. Vsakdo ima določeno vlogo, ki jo mora odigrati kar najbolj prepričljivo. Najbolj prepričljivo pa svojo vlogo odigrajo tisti, ki paradoksalno zabrišejo vse sledi igre, se pravi, pri katerih gledalci niti ne opazijo, da igrajo, tako zelo se vživijo v igro. Ali so bili v tem smislu igralci dovolj prepričljivi? Glede na to, da so vsi opazili, da gre "zgolj" za teater – in tale "zgolj" bo Američane stal več kot najdražji holivoodski film –, bi pozitivni odgovor pomenil bržkone norčevanje iz igre, ki je v svojem bistvu precej resna, njeni zastavki pa ustrezno visoki.

Vse kaže, da so glavni zmagovalci te igre republikanci. To sicer ne pomeni nujno tega, da bodo za svoje mojstrovine tudi ustrezno nagrajeni; to pomeni zgolj to, da so fiktivnega gledalca prepričali, da se rešitev vseh težav skriva v nizkih davkih. Najboljši recept za znižanje javnega dolga so očitno nizki davki. Mimogrede, najzanimivejše pri tem je dejstvo, da Američani danes plačujejo najnižje davke v zadnjih šestdesetih letih. Ampak tega ta fiktivni gledalec kajpada ne opazi.

Fiktivni gledalec tega ne opazi, ker ne obstaja, je zgolj fikcija, ki se je porodila v glavah igralcev. Funkcija igralcev je v tem, da so gledani, medtem ko gledalci ostajajo v temi, nevidni. Težava v tej igri je, ker hočejo igralci nekaj nemogočega, hočejo biti namreč na dveh koncih hkrati, na odru in med občinstvom. Z drugimi besedami: hočejo biti svoji lastni gledalci. Od tod ta fiktivni gledalec, ki je demokrate prisilil, da so se pomaknili tako daleč na desno, da so vsake sanje o levici zgolj še oddaljeni spomin. Za levico v tem teatru preprosto ni prostora.

Seveda je vsak igralec, ki računa na učinek svoje igre in ima zato pred očmi fiktivnega gledalca, slab igralec – je nekakšen sprevrženi voajer, ki gleda občinstvo in nevidne obraze sprašuje, ali ga imajo radi. Dober igralec mora sprejeti tveganje in gledalca odmisliti. Razlika med dobrim in slabim igralcem je v tem, da prvi posnema svojo vlogo, drugi pa učinek te vloge. Slab igralec se boji izgubiti občutek za realnost, zato napravi iz vsega skupaj fikcijo, kar pomeni, da je v poslednji instanci celo za korak dlje od realnosti. Fikcija sicer lahko za nekaj časa nadomesti realnost, toda ko kruha in iger enkrat zmanjka, je tudi igre nepreklicno konec. In vse kaže, da se ameriški politiki – v tem seveda niso osamljeni – ne zavedajo prav dobro resnosti razmer. Tisto, kar se je na začetku kazalo kot gospodarska kriza, se je zdaj spremenilo v politično, v resnici pa gre za splošno krizo celotnega zahodnega sistema. V krizi je tudi šolstvo (sistem javnega šolstva se v ZDA z vsakim novim varčevalnim ukrepom samo še bolj razkraja), v strukturni in moralni krizi je medijski sistem, zdravstvo, …, praktično ni področja, ki bi bilo iz te zgodbe izvzeto.

Edina dobra stvar pri tej krizi, ki se z vsakim dnem samo še poglablja, je ta, da bo na koncu vendarle izterjala nujno potrebne spremembe. Samo še toliko je treba počakati, da bo dovolj hudo in se bodo v teatru prižgale luči. Takrat bodo stopili na sceno resnični gledalci.