Zato je nogomet tako zanimiv

Velika večina je v finalu pričakovala nov el clasico. Obračun Barcelone in Reala, dvoboj Lionela Messija in Cristiana Ronalda. To bi bil najverjetneje najbolj spektakularen finale vseh časov. Vsaj kar se dogajanja pred tekmo tiče. A tako kot že mnogokrat doslej se je izkazalo, da je nogomet zelo nepredvidljiv. Trden dokaz, da je res tako, smo dobili v zadnjih dneh. In kar je najbolj pomembno – ne moremo govoriti o tem, da se Münchenčani in Londončani v finale niso uvrstili zasluženo.

Bayern je še pred tedni kazal zelo slabo sliko v formi, a se v zadnjem času močno dvignil in bo igral v finalu. Jupp Heynckes, ki je evropsko klubsko krono že osvojil, in sicer pred več kot desetletjem prav na klopi Reala, je prišel do novega uspeha. Če bo Bavarce popeljal do novega, petega naslova, bo postal ''nesmrten''. Nemci so bili tako na tekmi v Münchnu kot v Madridu že v zelo slabem položaju, pa so vseeno zbrali dovolj moči in se obakrat vrnili v igro. Pred domačimi navijači z golom Maria Gomeza tik pred koncem tekme, v gosteh z zadetkom Arjena Robbena, ki je, kot se je izkazalo pozneje, Nemcem prinesel enajstmetrovke, po katerih so se veselili velikega uspeha. Jose Mourinho na drugi strani je poraženec. Tolažbo je oziroma bo našel z lovoriko v zahtevnem španskem prvenstvu, a je zagotovo zelo razočaran. V Madrid je prišel z jasnim ciljem – v špansko prestolnico je želel po desetletni suši pripeljati deseti evropski naslov v zgodovini kluba. Za izpolnitev cilja bo moral počakati še vsaj eno leto. Da si je uspeha neizmerno želel, dokazuje tudi slika ob zaključku madridsko-münchenske drame. Ob izvajanju enajstmetrovk je v želji, da bi dobil nekaj pomoči ''od zgoraj'', pokleknil na kolena. Nekaj, česar pri Portugalcu doslej še nismo videli. In, ironično, na koncu tudi bil na kolenih. Pokleknil je pred Bayernom, napredovanja so se veselili Münchenčani. Bayern je v Madridu odigral najboljšo tekmo v sezoni. Kdo bi si po dveh zadetkih Cristiana Ronalda in vodstvu Reala z 2:0 na samem začetku tekme mislil, da se bo končalo tako, kot se je. Za marsikatero moštvo bi bil tak začetek tekme prevelik udarec. Pri Bavarcih je bilo ravno obratno. Začeli so igrati odlično, zgodnji zaostanek jih je le še dodatno motiviral. Franck Ribery, Arjen Robben in preostali zvezdniki Bayerna so nadigrali Madridčane in bi se lahko napredovanja veselili že prej. Napredovanje po enajstmetrovkah je zadostilo pravici.

V drugem polfinalu je bila zgodba malce drugačna. Barcelona je bila v obeh tekmah občutno boljši nasprotnik, a Chelsea je bil pametnejši, srečnejši in spretnejši. Statistika govori močno v prid Kataloncev. V dveh tekmah so imeli občutno boljše razmerje strelov v okvir nasprotnikovih vrat (11/4), še večjo premoč so imeli v strelih proti golu (25/7), da o posesti žoge, kar je tako ali tako že stalnica (72/28 odstotkov), niti ne govorimo. Na prvi tekmi so Londončani iz praktično edinega strela v katalonska vrata prišli do zmage z 1:0. Katalonci so merili mimo in v okvir vrat, a žoga ni in ni hotela končati za hrbtom sicer odličnega vratarja Petra Čecha. Že takrat je bilo čutiti, da Barceloni morda letos preprosto ni usojeno, da bi zaigrala v finalu. In ji res ni bilo. Na povratni tekmi je prišla do vodstva z 2:0, imela ob izključitvi gostujočega kapetana Johna Terryja številčno premoč na igrišču, a ni šlo. Ko so Londončani pred koncem polčasa prišli do izenačenja, so tudi pristaši najboljše ekipe na svetu začeli vse bolj živčno pogledovati proti nebu. Čutili so, da se ne utegne končati slabo. Ko je najboljši nogometaš na svetu Lionel Messi z enajstmetrovke žogo namesto v gol poslal v vratnico, je bilo vse bolj jasno, da s finalom ne bo nič. Katalonci so s prepoznavno igro na vse načine poizkušali prihajati do priložnosti, a proti robustnim in borbenim gostom se je njihov nogometni perfekcionizem hitro razvodenel. Prav žalostno je bilo spremljati Katalonce v zaključnem delu tekme, ko so bili povsem nemočni. Londončani so se brez težav ubranili in velika proslava se je lahko začela. Klub, ki je bil še pred slabima dvema mesecema tarča posmeha navijačev z vsega sveta, je v finalu lige prvakov. Po prihodu Roberta Di Mattea, ki je glavne naloge spet zaupal igralcem, ki so Londončane pred leti pripeljali do statusa evropskega velikana, je uspel. Še en dokaz, da so izkušnje včasih pomembnejše od vsega drugega. Kaj bo z Barcelono? Zabavno je spremljati mnenja številnih navijačev v teh dneh. ''Barcelona je prebrana knjiga'', ''Messi ni tako dober, kot se govori'' in podobno je slišati iz ust marsikaterega nogometnega navdušenca, ki je z veseljem sprejel potop katalonskega velikana. Še pred dvema tednoma je bilo povsem drugače, po dveh neuspehih – v ligi prvakov in španskem prvenstvu -, so Katalonce po hitrem postopku vsi odpisali. Jasno je, da je resnica povsem drugačna, je pa dejstvo, da letošnji neuspeh kljub temu utegne imeti posledice na Camp Nouu. Trener Josep Guardiola, ki je spisal glavna poglavja katalonske nogometne pravljice, že nekaj časa namiguje, da utegne zapustiti klop Barcelone. Izpad iz lige prvakov in neuspeh v prvenstvu ga utegneta prepričati, da se res odloči za tak korak. Ali pa bo morda ravno obratno?

Kdo bo favorit v finalu? Tekma bo v Münchnu, že zaradi tega ima prednost Bayern, ki lahko postane prvi klub v zgodovini lige prvakov, ki bi do naslova prišel pred domačimi navijači. Tudi pogled na igralsko zasedbo daje prednost Bavarcem. Ko pogledamo še seznam nogometašev, ki zaradi kartonov ne bodo smeli igrati v finalu (pri Bayernu David Alaba, Luis Gustanov in Holger Badstuber; pri Chelseaju John Terry, Raul Meireles, Branislav Ivanović in Ramires), se tehtnica še bolj nagne na bavarsko stran. A odločitev bo padla na igrišču. Nogomet je sila nepredvidljiv in tudi pravičen. In ne pozabimo, Chelsea je imel ob prejšnjih naskakovanjih evropske krone ogromno nesreče. Glede na razplet dosedanjih tekem, se zdi, da so Londončani letos prišli na vrsto za poravnavo računom. Vsekakor bo zelo zanimivo. Bayern petič ali Chelsea prvič?