Zakaj je pomembno, da otrok hodi v glasbeno šolo ali k športu

Razgrajevati skrbno sestavljen mehanizem, ki deluje že dolgo časa in v katerega je vključenih več kot dva tisoč učiteljev ter skoraj petina šolajoče populacije, ni samo nespametno in kratkovidno. Je tudi škodljivo za prihodnost slovenskega narodnega značaja. Pojasnil bom, zakaj mislim tako. V zvezi z glasbo mi nekje v malih možganih odmeva naslov intervjuja z nekim skladateljem, ko je pred leti dejal, da glasba gradi v času podobno kot arhitektura gradi v prostoru.

Tudi tisti, ki ni bil nikoli deležen obšolske glasbene izobrazbe, lahko že iz tega sklene, da je glasbeno izobraževanje podobno odkrivanju nekakšnega vzporednega nematerialnega sveta, ki človeku razširi meje njegovega doživljanja. A to je samo ena, estetska in kreativna plat. Obstaja še druga. Zakaj so obšolske dejavnosti, kot so glasbena šola ali razne oblike športa, tako pomembne, še posebej ob dejstvu, da se bo le malokateri otrok razvil v odličnega glasbenika ali pa bo, kar je še skoraj manj verjetno, postal nogometni zvezdnik? Ustrezen odgovor na to sem pred dnevi dobil v knjigi Moč navade Charlesa Duhigga, ki sem jo uredniško obdeloval v zadnjih tednih. Še prej pa zgodba, ki se je dogajala v zadnjih dneh.

Matematika naša vsakdanja Te dni smo imeli v podjetju prvi krog razgovorov za delovno mesto, o katerem sem pisal pred nekaj tedni. Ti potekajo po ustaljenem postopku: izbrane kandidate pokličemo, se z njimi dogovorimo za termin, potem pa ti najprej sami v miru izpolnijo preprost test, ki ga uporabljamo že skoraj petnajst let. V njem je tudi nekaj matematičnih nalog. Pri tem ne govorimo o kompleksni matematiki, temveč o tisti precej preprosti, vsakdanji, ki je splošno uporabna na vseh ravneh človekovega življenja. Tako se ena naloga naslanja na znanje iz prve polovice osnovne šole, druga na drugo polovico osnovne šole, tretja sega na področje manj zahtevne srednješolske matematike, četrta in peta pa se dotikata komercialne matematike, ki se neposredno uporablja na tem delovnem mestu.

Zmožnost preračunavanja odstotkov, popustov, rabatov in marž ter računanje razlik v ceni med prodajno in nabavno ceno izdelkov pod nekim pritiskom sta samo en vidik kandidatovih sposobnosti. Če te naloge niso ustrezno rešene, se ponuja dodatna priložnost za preizkušanje kandidatove sposobnosti, kako si, skupaj z izpraševalcem, ki mu med pogovorom sugerira pot proti pravilnemu odgovoru, prizadeva priti do pravilne rešitve. Pri zadnjih pogovorih sem, tudi zaradi branja knjige, postal pozoren na to, da so se kandidati načeloma odzivali na dva načina. Prvi so obupali zelo hitro, ne glede na to, da smo jih skušali spodbujati z raznimi namigi, kako čim preprosteje rešiti kakšno od nalog. Morda so minuto ali dve še poskušali kaj rešiti, potem pa so zavzdihnili, da zdaj preprosto ne morejo nič več spraviti iz sebe, čeprav so bili na razgovoru za službo. Drugi so bili veliko bolj zagrizeni. Lovili so vsak podatek in namig, ki so ga dobili, ga premlevali, premišljevali, kako bi ga uporabili, in pogosto, morda še z nekaj dodatne pomoči, prišli do končnega pravilnega rezultata. Vztrajali so do konca in se niso hoteli kar tako predati, čeprav je nekajkrat že kazalo, da so se znašli v nepovratni slepi ulici. Verjamem, da veste, kateri imajo več možnosti, da dobijo službe. Zanimivo pa je tudi to, zakaj so med ljudmi take razlike. Enega od mogočih odgovorov sem našel v prej omenjeni knjigi.

Eksperiment s piškoti Gotovo ste že slišali za slavni poskus izpred nekaj desetletij, ko so na standfordski univerzi testirali moč volje štiriletnikov s tem, da so jim ponudili naslednjo kupčijo: lahko pojedo en kolaček takoj, če pa so pripravljeni počakati nekaj minut, bodo namesto enega dobili dva. Nekateri otroci so takoj podlegli skušnjavi in nemudoma pojedli kolaček. Približno tretjina pa jih je zmogla potlačiti svojo željo in zdržati tistih 15 minut do vrnitve vodje eksperimenta, da so dobili dvojno porcijo. Znanstveniki so dogajanje v sobi spremljali skozi stekleno steno in zapisovali, kateri otroci so imeli dovolj samonadzora, da so si prislužili dodatni kolaček. Čez mnogo let so poiskali takratne udeležence v poskusu. Nekdanji štiriletniki so bili zdaj že v srednji šoli. Raziskovalci so jih povprašali po njihovih šolskih ocenah, odnosih s prijatelji in po njihovi sposobnosti za "spoprijemanje s pomembnimi težavami". Ugotovili so, da so imeli najboljše ocene tisti, ki so se kot štiriletniki zmogli najdlje upirati skušnjavi. Bili so bolj priljubljeni v družbi in manj nagnjeni k uživanju mamil. Zdelo se je, da je, kdor je bil kot predšolski otrok sposoben počakati nekaj minut, pozneje prihajal k pouku pravočasno, redno delal domače naloge, si znal pridobiti prijatelje in se upreti pritisku vrstnikov. Videti je bilo, da so že kot štiriletniki imeli samonadzorovalne veščine, ki so jim dajale prednost v poznejšem življenju.

Eksperiment s piškoti in redkvicami Pred približno dvajsetimi leti je te stare izsledke odkrila skupina doktorskih študentov psihologije na univerzi Case Western, med katerimi je bil tudi Mark Muraven. Zastavljali so si vprašanja, do katerih prejšnje raziskave niso prišle. Muraven ni bil zadovoljen s tedanjim modelom, ki je moč volje razlagal kot pridobljeno veščino. Veščina je namreč nekaj, kar ostaja nespremenjeno iz dneva v dan. Če znate narediti omleto v sredo, jo znate tudi v četrtek. Muravenu pa so lastne izkušnje dajale vtis, da sem in tja kar pozabi na to, kako ohraniti trdno voljo. Včasih, ko je prišel iz službe, je šel brez najmanjšega obotavljanja na večerni tek. Kak drug dan pa se mu ni dalo nič in je obležal na kavču pred televizijo. Kot da njegovi možgani – ali tisti njihov del, ki ga priganja k telovadbi – pozabijo zbrati moč, da bi ga porinili iz hiše. Če je moč volje pridobljena veščina, se je čudil Muraven, zakaj ne ostaja konstantna iz dneva v dan? Domneval je, da se tu skriva nekaj drugega. Muraven si je zamislil poskus, ki je vključeval laboratorij z dvema posodama: prvo s sveže pečenimi piškoti, drugo z redkvicami. Soba je imela na eni steni ogledalo, ki je bilo z druge strani prozorno. Za poskus so zbrali 67 dodiplomskih študentov in jim naročili, naj izpustijo en obrok, preden pridejo. Potem pa so jih vsakega posebej posadili za mizo pred obe posodi. "Namen poskusa je testirati okušanje," je raziskovalka povedala vsakemu testirancu, vendar to ni bilo res. Pravi namen je bil prisiliti študente, vendar samo nekatere, da uveljavijo moč svoje volje. Da bi to dosegli, so polovici poskusnih oseb naročili, naj jedo piškote in ignorirajo redkvice, drugi polovici pa ravno nasprotno. Muraven je domneval, da je ignorirati piškote težko – da zahteva trdno voljo. Ignoriranje redkvic pa ne zahteva prav nikakršnega napora. "Ne pozabite," je ponovila vodja poskusa, "jejte samo tisto, kar vam je bilo naročeno." Nato je zapustila sobo. Ko so študentje v sobi ostali sami, so začeli jesti. Tisti, ki so jim dodelili piškote, so se imeli imenitno. Tisti, ki so jim bile namenjene redkvice, pa so trpeli. Trpeli so, ker so se morali pripraviti do tega, da so ignorirali tople dišeče piškote. Skozi prozorno steno so jih opazovali raziskovalci. Neki "redkvičar" je segel po piškotu, ga ovohaval in nato vrnil v posodo. Drugi je pograbil pest piškotov, jih položil nazaj, potem pa si oblizoval stopljeno čokolado s prstov. Po petih minutah se je raziskovalka vrnila v sobo. Po Muravenovih predvidevanjih je bila zdaj volja "redkvičarjev" že temeljito izčrpana po vsem grizljanju grenke zelenjave in ignoriranju slaščic, "piškotarji" pa skorajda niso potrebovali nič samodiscipline. "Zdaj moramo počakati približno petnajst minut, da se v ustih porazgubi okus po hrani, ki ste jo jedli," je razložila udeležencem. Da bi čas hitreje minil, jim je naročila, naj rešujejo uganko. Na videz je bila povsem preprosta: s svinčnikom potujte po sledi v obliki geometričnega vzorca, ne da bi svinčnik dvignili s papirja ali pa šli po isti črti dvakrat. Ko hočete končati reševanje naloge, je rekla, pa pozvonite. Slišati je bilo, kot da reševanje ne bo trajalo dolgo. V resnici je bila naloga nerešljiva. Namen uganke ni bil krajšanje časa, bila je najpomembnejši del eksperimenta. Vztrajanje pri reševanju je zahtevalo zelo trdno voljo, kajti vsak poskus je bil neuspešen. Znanstvenike je zanimalo, ali bodo tisti, ki jim je ignoriranje piškotov že načelo voljo, nad uganko obupali prej. Z drugimi besedami: želeli so ugotoviti, ali je trdna volja količinsko omejena. Raziskovalci so udeležence opazovali izza ogledala, ki je bilo z druge strani prozorno. "Piškotarji" so se, z zalogo neporabljene samodiscipline, lotili uganke. Na splošno so bili videti sproščeni. Nekateri so se z njo ubadali več kot pol ure, preden jim je vodja naročila, naj nehajo. V povprečju so "piškotarji" nalogo reševali devetnajst minut, preden so obupali nad njo in pozvonili. "Redkvičarji" so se vedli povsem drugače. Njihova volja je bila pri koncu. Bili so živčni. Nekateri so položili glavo na mizo in zaprli oči. "Redkvičarji" so se z nalogo v povprečju ukvarjali osem minut, torej kar 60 odstotkov manj kot "piškotarji". Ko so jih na koncu povprašali, kako se počutijo, je nekdo med njimi raziskovalcem zabrusil, da ima "vrh glave tega neumnega eksperimenta". "S tem ko smo nekaj njihove volje porabili za ignoriranje piškotov, smo testirance spravili v stanje, ko so bili pripravljeni obupati veliko hitreje," je povedal Muraven.

Sklep Odtlej je bilo o tem konceptu opravljenih več kot dvesto raziskav in vse so prišle do enakega rezultata. Volja pač ni naučena veščina, pač pa je bolj podobna mišici. Tako kot mišice v rokah ali nogah je tudi volja utrujena po opravljenem delu in zato manj močna pri naslednjih opravilih.

Zato je tako pomembno otroka vpisati v glasbeno šolo ali k športu.

"Ko se učiš prisiliti se k enournemu igranju glasbila ali temu, da odtečeš petnajst krogov, obenem gradiš svojo moč samonadzora. Petletnik, ki lahko deset minut teče za žogo, zraste v desetletnika, ki pravočasno naredi domačo nalogo", je dejal eden od raziskovalcev.

Jaz pa dodajam, da tak desetletnik potem zraste v odraslo osebo, ki si tudi na razgovoru za službo prizadeva rešiti zadane probleme. Zato je pomembno, da te dejavnosti ostanejo državno sofinancirane v dozdajšnjem okviru in v krizi ne padajo dodatno na ramena staršev.

Da bomo prišli iz krize, potrebujemo ljudi z močno voljo in vztrajnostjo.