Velika srečna družina

No, zdi se, da evropska komisija kakšnih posebnih dvomov nima. Še naprej vztraja pri zelo konkretnih načrtih zategovanja pasov, ki jih v zadnjih časih dopolnjuje abstraktno govorjenje o nujnosti rasti. Rast bo tako ali tako prišla sama po sebi, saj gre vendar za drugo plat istega kovanca.

Poanta politikov je torej v tem, da je treba samo čakati, biti potrpežljiv. Težava je v tem, da oni morda niso težko potrpežljivi, v številnih državah pa ljudje vse bolj izgubljajo potrpljenje.

Dvom o uspešnosti take politike močno krepijo tudi številni ekonomisti, ki opozarjajo na katastrofalne posledice. Eden od najprepričljivejših – vsaj na retorični ravni – je gotovo Paul Krugman, ki je prejšnji teden na BBC spet svaril pred depresijo. In treba je priznati: v tem trenutku se zdi kljub vsemu prepričljivejši od slovenskega premierja.

Krugman že nekaj časa opozarja na popolnoma neustrezno metaforo, s pomočjo katere (neo)liberalni politiki in ekonomisti utemeljujejo svoje argumente: nacionalna ekonomija se primerja s posameznimi gospodinjstvi. Celotna družba se tako dojema kot velika družina, ki se je politično organizirala v okviru države. Tisto, kar to družino drži skupaj, je seveda skupni interes, ki se mu morajo podrediti in prilagoditi vsi posamezni člani. S tem, ko se mu podredijo in prilagodijo, postaja njihovo obnašanje sprejemljivo, se pravi, izgublja spontani značaj. Z drugimi besedami: obnašanje postaja predvidljivo, odkloni so minimalizirani. To pa je tudi pogoj za vzpostavitev statistike, ki je postala danes eden od glavnih politično-ekonomskih instrumentov za obvladovanje in nadzorovanje družbe.

Po Krugmanu je primerjava med zadolženo nacionalno ekonomijo in gospodinjstvom nevzdržna, saj veljajo za vsako področje posebni zakoni. "Naš dolg je denar, ki ga dolgujemo drug drugemu ali, bolje, naš dohodek izhaja iz medsebojne prodaje stvari. Tvoje zapravljanje pomeni moj prihodek in moje zapravljanje tvoj prihodek."

Vendar pa se je treba vprašati, zakaj je omenjena metafora tako prepričljiva. Od kod jemlje svojo razlagalno moč? Tisto, česar Krugman očitno ne ve, je to, da se sam izraz "ekonomija" izvorno navezuje na domače gospodinjstvo: oíkos pomeni v stari grščini dom, torej oikonomía kot veščina upravljanja domačih zadev – pri Grkih sicer neposredno nasprotje politike. Ne samo, da Grki niso poznali sintagme "politična ekonomija", ti dve področji se na primer pri Aristotelu celo izključujeta. No, kot kažejo nekatera znamenja, se to radikalno razlikovanje, čeprav zaradi povsem drugačnih razlogov, vrača.

Srž Krugmanove kritike je v tem, da pokaže, kako se za varčevalno retoriko, ki se sklicuje na čisto stroko oziroma znanost, skriva strogo določena ideologija. Po njegovem mnenju sploh ne gre za dolgove in primanjkljaje, marveč za izkoriščanje panike kot opravičila za ukinjanje socialnih programov.

Nasploh je zanimivo to odklanjanje ideologije v politiki, kot da bi šlo za nekaj sramotnega, neodgovornega, zaostalega. V tem smislu je tipično sprenevedanje "odgovornega" Dejana Steinbucha na nacionalni TV: "Kaj ni to nekaj, kar smo že presegli?" Ravno tega se je treba danes najbolj bati, ideologije, ki se sklicuje na svojo neideološkost v stilu, "saj smo vendar vsi dobri ljudje".

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.