Velika Britanija in EU

Ta vez je bila na simbolni ravni vzpostavljenja z Elizejsko pogodbo, ki sta jo leta 1963 podpisala nemški kancler Adenauer in francoski predsednik de Gaulle.

Za Francijo, ki je bila vsaj v idejnem smislu motor povezovanja, je to pomenilo neodvisnost tako od sovjetskega kot tudi anglosaksonskega bloka. Dejstvo je, da Francija – za razliko od VB – že dolgo ni videla več nobenega smisla v pretvarjanju, da je pomemben igralec v veliki igri.

Churchill je vztrajal na velikem odru mnogo dlje, pa čeprav sta Stalin in Roosevelt dobro vedela, da je v bistvu zgolj statist. Kljub temu sta se ga usmilila in VB namenila vlogo enega od štirih povojnih "policajev" sveta (četrti naj bi bila Kitajska). Znano je, da Roosevelt Churchilla ni nikoli maral: po eni strani je preziral idejo svobodnega trga ("... ekonomskih zakonov ni postavila narava, temveč človek ..."), ki jo je imel za nekaj značilno britanskega, po drugi strani je sovražil kolonializem – njegove občutke je v tistem času delil še marsikateri Američan. Nič čudnega torej, da je Churchill, ko je priganjal Eisenhowerja, naj prehiti Rdečo armado in zasede vzhodno Evropo, naletel na gluha ušesa – VB pač ni veljala za enakovrednega partnerja.

Po vojni so se bili Britanci v nekem trenutku prisiljeni soočiti z realnostjo. Počasi so prišli celo na idejo, da bi tudi sami sodelovali pri evropskem projektu. Tukaj pa so trčili na nepremostljivo oviro: v de Gaullovih načrtih ni bilo prostora za VB.

V zvezi s tem se pojavljajo vsemogoča ugibanja: glede na to, da je bil Kojève, kot je bilo omenjeno že v prejšnjem prispevku, Stalinov agent, mnogi menijo, da izhaja francoska nenaklonjenost do Anglosaksoncev iz tega vira. No, po podatkih, ki zadnja leta curljajo v javnost, je bila pravzaprav celotna francoska politika – poleg tega pa še lep del medijev – prepolna agentov KGB. Ko človek vse to bere, skorajda ne more verjeti. Trditi, da to ni imelo nikakršnega vpliva na javno mnenje, bi bilo seveda neumno. Vendar pa kljub temu to ne more biti edini razlog. Brez dvoma gre tukaj tudi za globlje kulturne razlike. Npr.: vsakdo ve, da so Britanci malce čudni, da uporabljajo merske enote, ki jih poznajo samo oni; da ne vedo niti tega, po kateri strani ceste se vozi itd. Povrhu vsega pa niti sami niso povsem prepričani, ali so res Evropejci.

Vprašanje je tudi, ali je de Gaulla res mogoče kar brez nadaljnjega obtožiti antiamerikanizma. V zvezi s tem se bo najbrž treba kar strinjati s Henryjem Kissingerjem, ki meni, da stvar vendarle ni tako preprosta. Spomnimo se samo njegove brezpogojne podpore ZDA v času kubanske krize zaradi jedrskih izstrelkov. De Gaulle je bil pravzaprav vedno pripravljen sodelovati z Američani, kadar so se ameriški interesi prekrivali s francoskimi. Skratka, vsa stvar je v tem, da de Gaulle francoskih interesov ni prilagajal ameriškim – tako kot so to pogosto počeli Britanci. Morda še ta zanimivost: na letošnjih predsedniških volitvah je prvič v francoski zgodovini kandidat socialistov, zdajšnji predsednik Hollande, de Gaulla razglasil za velikega Francoza – prej si tega javno ni upal nihče. K temu mogoče lahko dodamo le to, da je bil tudi veliki Evropejec.

VB je potem vendarle prišla v EU. Z njo pa tudi Thatcherjeva in njena ideologija svobodnega trga. Mnogi se danes sprašujejo, ali ni s tem prišlo pravzaprav do britanizacije Evrope. Se pravi, ali ni s tem Evropa izgubila svojo lastno identiteto? Ali ni zdajšnja kriza v veliki meri ravno kriza identitete?

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.