Vedeževalec mu je rekel; Tiziano Terzani, novinar

V tem času ste prišli v stik z raznimi ljudmi, med drugim tudi z vedeževalcem, ki vam je za letošnje leto, torej za leto 2014, napovedal, da se boste ponesrečili, če boste v tem letu leteli z avionom. Kaj bi storili: bi leteli ali ne?

Tiziano Terzani, novinar Nekaj takega se je zgodilo Tiziano Terzaniju (1938–2004), znamenitemu italijanskemu novinarju in dolgoletnemu poročevalcu iz Azije. Leta 1976 mu je vedeževalec napovedal, da bi bilo lahko leto 1993 zanj usodno, če bo letel z avionom. Tega si ni jemal kaj dosti k srcu. Leto 1993 je bilo takrat še skoraj neskončno oddaljeno od njega. A čas je delal svoje.

Minevala so leta, osemdeseta so kot blisk švignila mimo, začela so se devetdeseta, poanta prerokbe pa je ostala nekje v njegovem spominu. Bila je kot kamenček, ki ga je žulil v čevlju. Terzani je vedel, da ima problem in da je ta problem vsak dan večji. V Aziji je preživel že desetletja, v tem času je (o njej) napisal nekaj knjig, denimo o koncu vietnamske vojne, ki jo je dočakal v Saigonu, o Kitajski po Mao Cetungu, o Rusiji po razpadu berlinskega zidu, in povsem jasno mu je bilo, da je brez uporabe letal kot poročevalec v Aziji skoraj dobesedno mrtev. Vedel je, da lahko zgolj z letalom pride dovolj hitro na kraj dogajanja. To je vedel že pred dvajsetimi leti, ko je bil internet še v povojih, danes je vse to še toliko bolj jasno.

Svobodna odločitev To so bili še časi, ko je tiskanim medijem šlo dobro, ko še niso bili pod strahovitim pritiskom kleščenja stroškov, sploh za mednarodne dopisnike, in ko so si časopisi še lahko privoščili imeti koga, ki je bralcem ves čas stregel z nekonvencionalnimi zgodbami. Terzani je takrat delal za nemški Spiegel in oktobra leta 1992, nekaj mesecev pred začetkom nesrečnega leta, se je sestal s svojim urednikom. Povedal mu je za svojo prerokovano zgodbo ter mu predstavil svoj načrt, da prihodnje leto po Aziji ne bi letel, temveč bi jo ''pokrival'' kar s potovanji po kopnem in morju.

''Kako naj po vsem tem, kar ste mi povedali, zahtevam od vas, da odletite v Manilo, ko se bo zgodil naslednji državni udar, ali v Bangladeš na naslednji tajfun? Napravite, kot se vam zdi prav,'' je bil urednikov odgovor. Ja, to so bili še zlati časi, ki so novinarjem dopuščali take svobodne odločitve.

Terzani je seveda naredil natanko to. Svoj problem je spremenil v svojo prednost. Naslednje leto je po Aziji popotoval z vlaki, ladjami, avtobusi in avtomobili in jo spoznal v povsem drugi luči. Za razliko od letališč, ki so po vsem svetu precej enaka, je v države in mesta prispel prek železniških postaj ali pa pristanišč, ki so mu srca Azije pokazale v pravi, resnični luči. Bila so ogledala mest, v sredino katerih so bila položena, mesta in države so zažarele v drugi perspektivi, postala so veliko bolj konkretna, skupaj z mejami, ki so se pogosto kazale za težko premostljive, čeprav navidezne črte.

Knjiga s konceptom In ne samo to. Nadaljeval je s svojim eksperimentom, ki je povzročil to njegovo avanturo. V katerokoli mesto je prišel, se je pozanimal, kje živi najboljši vedeževalec. Odšel je k njemu ali njej ter si pustil pogledati v svojo preteklost in napovedati svojo prihodnost. Spoznal je vsemogoče čudaške primerke in različne oblike prerokovanj, od kart in knjig, do kamenčkov in ovčje kosti. Poskušal je ugotoviti ''metodo'' posameznega prerokovalca, poskušal je zaznati, na kakšen instinktiven način se posamezen napovedovalec usode poveže z njim in iz njega izbrska preteklost. Privoščil si je celo čudaški eksperiment, ko je enemu prerokovalcu kot svoj povedal rojstni datum Khun Saja, opijskega kralja, ki je operiral na območju Zlatega trikotnika in s katerim je imel Terzani nekaj dni prej celo intervju. Prerokovalec mu je dejansko začel razlagati preteklost Khun Saja, potem pa je, ko je gledal Terzanija, začel komentirati, da je ta horoskop precej čuden in da se nekaj ne sklada. Terzani je že pomislil, da bo prerokovalec odkril prevaro in razkrinkal njegovo lažno identiteto, a to se vseeno ni zgodilo. Na tem kopenskem popotovanju po Aziji, v okviru katerega si je privoščil tudi pot z vlakom v Evropo, si je Terzani delal zapiske, ki so prerasli v knjigo z naslovom Vedeževalec mi je rekel. Ta je izšla dve leti pozneje, torej leta 1995, prav pred kratkim pa tudi pri nas pri Cankarjevi založbi v izvrstnem prevodu Janka Petrovca. To je poslednja knjiga, ki sem jo prebral v letošnjem letu, in bral sem jo z užitkom, počasi, sentimentalno in nostalgično, saj Terzani v njej opisuje izginjajočo Azijo in napoveduje novo Azijo, ki se vse bolj vdaja zahodnim vzorcem življenja in načina obnašanja. Azijo sedanjosti. Vedeževalec mi je rekel je izjemna potopisna knjiga o preteklosti neke celine, ki se ne bo nikoli več povrnila.

Terzani, osebno S to knjigo je povezana tudi ena moja osebna zgodba. Letos spomladi sem se spoznal z Vero Čertalič, prevajalko ter založnico še ene izvrstne prevedene Terzanijeve knjige, in sicer Še en krog na vrtiljaku. Tudi pri tej knjigi je Terzani kar na sebi naredil svojevrsten eksperiment; ko je izvedel, da je zbolel za rakom, je na neki točki opustil kemoterapijo, klasično zahodnjaško metodo zdravljenja in se odpravil po svetu, da bi med ljudskimi zdravilci poiskal ustrezno alternativno metodo. Tudi s to knjigo je svojo šibkost, torej bolezen, spremenil v svojo moč in nam postregel z vrhunsko knjigo o iščočemu človeku v sodobni družbi, pri kateri na koncu ni šlo več za zdravljenje bolezni, temveč za raziskovanje človekovega ukvarjanja z enim temeljnih postulatov njegovega bivanja: njegovo smrtnostjo. Kar je seveda zelo blizu tudi napovedovanju posameznikove prihodnosti.

Z Vero Čertalič sva hitro prišla na isto valovno dolžino in kmalu sva se začela pogovarjati o tem, če bi za nas prevedla Terzanijevo knjigo Vedeževalec mi je rekel. Poslala mi je kontakt nosilca avtorskih pravic za Terzanijeve knjige in že sem se namenil stopiti v stik z njim, ko mi je prišlo na uho, da so to knjigo pravzaprav ravnokar začeli prevajati v slovenščino. Skoraj dvajset let po izidu jo je prav zdaj, ko sem se za njeno izdajo odločil jaz, v knjižni program Cankarjeve založbe umestil moj dolgoletni prijatelj Andrej Blatnik, za prevajalca pa je bil izbran moj dolgoletni prijatelj Janko Petrovec. Nasmehnil sem se, ko sem to izvedel, in pomislil, da mi je Terzani pomežiknil iz onostranstva. Podobno mi to jutro, ko novo leto prvič vstaja iz svoje postelje, mežika Terzanijevo življenjsko sporočilo: spremeni svoje slabosti in omejitve v svojo moč in svojo prednost. Morda bo to moje vodilo za letošnje leto. Morda je lahko tudi vaše. Srečno!