Ukradena resnica

Frankfurter Allgemeine Zeitung, eden od najbolj uglednih časopisov na planetu, je včeraj Sloveniji posvetil obširni članek. Navedimo njegovo sklepno misel: "Gre za značilni pat položaj. Nihče noče prevzeti odgovornosti za strmoglavljenje vlade, ki je Slovenijo z osupljivim uspehom privedla na pot sanacije državnih financ. V samo letu dni ji je uspelo, da se je proračunski primanjkljaj prepolovil. Oktobra je prodajala desetletne obveznice samo še po 4,5-odstotni obrestni meri in tako preprečila finančni kolaps. Skozi parlament je spravila pokojninsko reformo in proračuna za 2013 in 2014. Naslednja na programu je sanacija bank. Strmoglavljenje te vlade bi destabiliziralo Slovenijo in jo znova približalo bankrotu." Besed, ki razgrinjajo resnično naravo stvari, v večinskih medijih v Sloveniji ne bomo našli. Prav tako ne bomo našli ugotovitev, ki jih prav za Frankfurter Allgemeine Zeitung v zvezi z našo domovino navaja dopisnik za dežele srednje Evrope, Karl-Peter Schwarz. Ta Slovenijo popisuje kot talca nedokončane preteklosti, pri čemer opozarja na še vedno ključno vlogo predstavnikov nekdanje Zveze komunistov v javnem življenju. Resnično je mogoče večino stanja v državi izraziti v naslednjem vprašanju. Koliko je ljudi na vodilnih funkcijah v gospodarstvu, javni upravi, na univerzah, v sindikatih, predvsem pa medijih, ki bi imeli realen pogled na slovensko preteklost, bili zmožni javno obsojati zločine, ki jih je slovenski narod doživel pod komunizmom, in se kritično opredeljevati do strahotne regresije, ki jo je samoupravni socializem povzročil v razmerju do dežel najbližje soseščine (Avstrija, Nemčija, severna Italija)? Koga od gospodarstvenikov dnevno slišimo reči, da so vzroki gospodarske nekonkurenčnosti države razumljivi zgolj ob monopolih, ki se vlečejo iz prejšnjega režima? Pa spet: koliko je dejavnih kristjanov ali pripadnikov drugih veroizpovedi, ki imajo pomembna mesta v tej ali oni organizaciji (podjetju), katerega lastnik je država? In: še vemo, kaj je to Zakon o združenem delu (tozdi, pozdi, sozdi)? Je v medijih mogoče kje prebrati, da nas je ta zabloda stala toliko kot gradnja celotnega avtocestnega križa? In da so "gospodje – tovariši" pred padcem železne zavese najprej ukinili samoupravljanje? To so storili iz univerzalnega razloga: odrinili so delavce iz sistema odločanja, da so potem lažje olastninili tovarne. In naposled: da vsota denarja, ki so ga v zadnjih petindvajsetih letih iz države odpeljali na tajne račune v eksotičnih davčnih oazah, znaša med 15 in 20 milijardami evrov? Operacijo takšne razsežnosti so lahko izvedli zgolj ljudje, ki jim je s postavitvijo na ustrezna mesta to omogočil nedemokratični režim nekdanje države. Ki so torej uživali njegovo najintimnejše zaupanje: mu pripadali z dušo. Postavljena vprašanja zadevajo našo bit: v njih je obsežena kakovost (dejansko stanje) našega bivanja v Sloveniji danes. To smo. Toda če bi primerjali medijsko pozornost, ki je je vsako od njih deležno z najbolj razkričano odločbo zadnjih let (Komisije za preprečevanje korupcije), bi presenečeni ugotovili, da je razmerje ena proti milijon, če štejemo v številu tiskarskih znakov (ali digitalnih pik avdiovizualnih medijev). Pa gre zgolj za površen izdelek srednješolske pameti. Enako je z vsem drugim: v takšnem razmerju lahko na primer s poročanjem o odstopanju poslanke Koren-Gombočeve "tekmuje" dejstvo, da naši upokojenci živijo slabše kot oni v Avstriji, ker smo imeli Titov samoupravni socializem, Avstrijci pa ne. Kdaj sta o tem pisala glasilo republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Delo ali časopis mestne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Dnevnik? Pop TV? Kanal A? RTV SLO? Vprašanja so retorična. Dejstvo pa ostaja, da so tisti, ki so nam državo ukradli (primerjaj zgornje vrstice), ukradli tudi resnico o tem. Tako kot odtujen denar, tudi informacija o tem (za državljane) ne obstaja. Kakšna bo resnična usoda sedanje vlade (in slovenske prihodnosti), bomo v prihodnje lahko izvedeli zgolj v tujini.