Tudi bež je barva

Pred meseci sem na spletu naletela na posnetek plesa na ulici, posnetega v Ljubljani. Na mini akcijo, ki naj bi sporočala sama pozitivna čustva, širila veselje, sproščenost, iskrenost in podobne zadeve, pa sva imela dva gledalca povsem drugačen pogled. Saj idejo v osnovi razumem, ampak jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi imela drugačnega pogleda na akcijo, ki je skušala vplesti tudi naključno mimoidoče. Sem pač človek, ki izrazito ne mara poseganja v svoj osebni prostor, zato me tovrstne akcije – če se seveda slučajno znajdem na njihovi poti – vedno spravijo v najboljšem primeru v zadrego, v najslabšem v napad tesnobe. In tu se je začela razprava, ki se občasno še vedno nadaljuje; nazadnje na primer pri prispevku v Sobotni prilogi o introvertiranih ljudeh v glasnem svetu, ki sem ga seveda z veseljem pomolila v branje, češ, evo, nisem samo jaz čudna, to je dejansko relevantna tema.

Danes so namreč najbolj zaželene karakteristike, kot so sposobnost timskega dela, hitrega odločanja in družabnost. To so lastnosti, ki jih povezujemo z uspešnimi ljudmi. Kaj boste najpogosteje našli v CV? Da kandidat za delo dobro sodeluje z drugimi, torej rad dela v skupini. Nihče noče v CV zagledati, da kandidat raje dela individualno in največ dela opravi takrat, ko je v pisarni sam ali ko dela od doma. To se zdi kot motnja, ki bi ovirala potek dela. Čislana lastnost je tudi sposobnost nastopanja in s tem ne mislim le pred dvorano ljudi, ampak tudi na sestankih. Verjetno samo resno introvertirani ljudje razumejo, da je nastopanje lahko tudi pogovor pred enim neznanim človekom v neznanem okolju. Pri introvertiranih ljudeh je seveda večja verjetnost, da ne bodo pustili dobrega ali, recimo raje, močnega prvega vtisa.

Smo v 21. stoletju, ko po televiziji spremljamo tekmovalne resničnostne šove, kjer kandidate redno zavračajo na podlagi tega, da "nimajo osebnosti" ali je "ne pokažejo", s čimer nam hočejo povedati, da tekmovalec s svojo pojavo in obnašanjem ne pusti močnega vtisa. Pri tem kvazi pomanjkanju osebnosti gre seveda v prvi vrsti za povsem napačen izbor besed, ki jih ljudje razumemo kot še eno sporočilo o tem, da je introvertiranost negativna lastnost. Tihi, neopazni in tisti, ki v družbi ne funkcionirajo dobro, niso zaželeni. So problematični. Nasprotje formule, ki nam jo ponujajo kot ideal, pa čeprav raziskave pravijo svoje. Eni so pač primerni za vodenje na televiziji, drugi za pisanje scenarija (recimo), najboljše rezultate pa rodi medsebojno sodelovanje. Srednja pot.

Srednje poti se nauči tudi večina introvertirancev, ki jih že od malega silijo k dejavnostim, v katerih ne delujejo najbolje. V šoli si prisiljen delovati v skupini, delati referate v dvoje, večina športnih aktivnosti je skupinskih in pri pridobivanju ocen te postavijo pred tablo kot na ogled. Vse okej, pač proces socializacije, s katerim se eni spopadajo lažje, drugi težje. Izobraževalni sistem se podobno nadaljuje tudi do faksa, kjer te ob vsaki priložnosti z največjim veseljem potisnejo v kakšno skupino. Z individualnim delom je preveč dela. Kdor noče delati v skupini, ampak svoje potenciale bolje izkoristi, ko dela sam, je kot blago z napako. Ironično ekstrovertirani ljudje zelo redko priznajo, da so ekstrovertirani, kot da bi to pomenilo, da lahko funkcionirajo samo takrat, ko so v središču pozornosti. Nihče noče puščati vtisa dive, ali, bognedaj, plitkega človeka.

Ker seveda tudi sama največ dela postorim takrat, ko sem popolnoma sama, nisem ravno bleščeča pogajalka in se resnično sprostim šele takrat, ko sem v znanem in varnem okolju svojega doma in vem, da mi ni treba prav nikamor iti in govoriti s prav nikomer, vedno poslušam, kako se moram "odpreti" in "sprostiti". Ta opevana "odprtost" je kot nek sinonim za svobodo in ta ti seveda omogoča ples po ulicah ter malodane terapevtsko dotikanje neznancev. No, jaz nočem plesati po ulicah, vsaj 99,99 odstotka časa ne (se je pa že zgodilo). Nočem, da neznanci pod pretvezo svobode in sproščenosti (oh, ne pozabimo na spontanost, rešiteljico vsega sveta!) vdirajo v moj osebni prostor in me skušajo prevzgojiti. Da ne bom tako "zapeta", da bom lahko "resnično živela". Tovrstne neprostovoljne šokterapije so zame le nasilje ekstrovertiranosti nad introvertiranostjo. Stres. In ja, verjamem, da je življenje lažje, če je razmerje med ekstro- in intropolovičkami nagnjeno v prid prvemu, a vsega v življenju pač ne moreš imeti. Za začetek bo dovolj že to, če bi vsi skupaj nehali s prevzgojnimi metodami ali poskusi reševanja ljudi, ki jim prav nič ne manjka. Tudi bež je barva.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.