Težko življenje baronov z Wall Streeta

Pravzaprav bi bilo zgodbo o teh protestih, ki so se medtem že razširili tudi na druga ameriška mesta, najbolje začeti kar pri medijih. Znano je, da večino teh povsem obvladujejo finančni baroni z Wall Streeta. Tako poteka že več let stilska preobrazba javne podobe ključnih akterjev zadnje finančne krize. Nova zgodba gre takole: za krizo niso krivi uspešni poslovneži, pač pa potratna država, ki jim ves čas meče polena pod noge in jih skuša zasužnjiti z nekimi čudnimi pravili ... Ta diskurz je medtem postal globalen (svobodni trgi, varčevanje pri sociali, čim manjši davki itd.), kar pomeni, da so mediji zares uspešno opravili svojo nalogo.

Za osvežitev spomina: ko je prišlo do prvega večjega izbruha množičnega nezadovoljstva, so ljubitelje čaja prepričali, da je njihov pravi sovražnik država, in ne baroni z Wall Streeta. Če se kdo s tem slučajno ni strinjal, so ga takoj razglasili za komunista in sovražnika bogatih. Če je bilo treba razložiti kakšne strokovnejše stvari, so bili takoj na voljo mojstri ekonomije z najuglednejših univerz in "think tankov", sami svetovno priznani finančni alkimisti. Skratka, ta diskurz je vsakomur dovolj znan in je vsaj začasno prevladal.

Ko se je sredi prejšnjega meseca aktiviralo gibanje Occupy Wall Street, so ga najprej skušali medijsko ignorirati. Če te ni v medijih, te pač ni. Upali so, da se bodo ti "umazani klošarji" sčasoma naveličali in našli kakšno primernejše razvedrilo. A se niso. V tej igri živcev je potem zbranost najprej popustila policistom. (Mimogrede, sami protestniki priznavajo, da je večina teh prav prijazna, mnogi naj bi bili celo na skrivaj na njihovi strani.) Mediji tako konec koncev niso imeli več možnosti izbire.

Zdaj se je začel boj za interpretacijo. Protestnikom se očita v glavnem to, da nimajo pojma, kaj bi sploh radi, se pravi, da nimajo nobenih jasno izoblikovanih političnih zahtev itd. Na drugi strani pa v tem trenutku brez dvoma že poteka infiltracija v njihove vrste, ki ji bodo sledili poskusi notranje provokacije in manipulacije, vsi tisti postopki torej, ki spadajo v znani repertoar demokratične destrukcije takšnih gibanj.

Taktika protestnikov pravzaprav niti ni tako slaba. Njihov glavni cilj je ravno dovolj splošen, tj. restavracija demokracije, sovražnik pa vsakomur ravno tako dovolj dobro znan – baroni z Wall Streeta. Že samo dejstvo, da glavnega vira zla ne vidijo v državi, priča o njihovi presenetljivi taktični zrelosti. Kot kaže, so se iz usode čajankarskega gibanja, ki so si ga tako rekoč v hipu prilastili zlobni baroni in mu podtaknili lastni politični program, nekaj naučili. (No, po nekaterih razlagah se je čajankarsko gibanje rodilo ravno v sprevrženih možganih omenjenih baronov, kar je sicer mogoče, vendar tovrstne spekulacije človeka najbrž na koncu odpeljejo predaleč. Vsaj od zunaj je bilo vse skupaj videti precej spontano.)

Posebnost teh protestov je v tem, da si za svojo neposredno tarčo niso izbrali vlade. Na tej točki se protestniki tudi bistveno razlikujejo od svojih arabskih kolegov, od katerih naj bi sicer črpali navdih. Zato tudi ne kažejo nobene želje, da bi se, denimo, pacificirali v okviru demokratske stranke. Danes je vsakemu Američanu jasno, da so na plačilnem seznamu finančnih baronov ne samo republikanci, pač pa tudi večina demokratskih politikov. In Obama ni pri tem seveda nobena izjema – kam pes taco moli, se vidi že iz izbora njegovih najtesnejših sodelavcev. Skratka, najpomembnejši zakoni se že dolgo ne pišejo več v Washingtonu.

Na koncu ostaja seveda odprto vprašanje, kakšen je domet protestov. Najbrž je zelo velik uspeh že to, da so prelomili dominantni medijski diskurz in pokazali na resnični vir zla. Vse drugo pa je v tem trenutku še povsem odprto. Jasno je le, da se bo za kaj oprijemljivejšega treba angažirati politično. Ampak dejstvo je, da so kljub vsemu protestniki v manj kot mesecu iz "nič" postali "nekaj", kar je v zadnji instanci sicer res bolje kot nič, vendar še zelo daleč od tistega "vse".