Taktična in strateška vprašanja

Nekateri govorijo, da se je premier ustrašil nezaupnice. Drugi trdijo, da je opozicija tista, ki se je prestrašila, ker pač ni pripravljena sprejeti odgovornosti. Tretji ponavljajo, da so tako ali tako vsi isti. Četrti ne pravijo nič, samo tiho opazujejo in si mislijo svoje.

Morda ne bi bilo slabo, če se za začetek ponovijo pravila igre. Zadeva je v osnovi dovolj preprosta: vsakokratna vlada ima v roki oblast, ki je seveda sorazmerna z volilno podporo. Ta oblast jo postavlja v superioren položaj do vseh drugih političnih in družbenih instanc moči. Razmerje moči je asimetrično, pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da je vsaka moč po svoji naravi omejena. Na to omejenost mora vsaka oblast računati pri razvijanju svoje strategije in taktike.

Vsaka moč potegne za sabo tudi odgovornost. To pomeni, da je vsakokratna oblast a priori odgovorna: za vse tisto, kar je naredila, a tudi za vse tisto, kar ni, pa bi morala. Prelaganje krivde na opozicijo je vsaj neodgovorno, kajti tudi tukaj velja pravilo asimetričnosti. Premierjeva sposobnost se potemtakem meri po tem, kako dobro zna strategijo prilagoditi stvarnim razmerjem moči. (V skladu s povedanim je torej za neuspeh prejšnje vlade prvi in glavni krivec takratni premier Pahor, njegova nesposobnost, ne pa opozicija. Po enakih kriterijih se bo na koncu seveda ocenjevalo tudi delo te vlade.)

Potem je tukaj še zimzeleno vprašanje o "stricih iz ozadja" in "vzporedni oblasti". Temu bi se z drugimi besedami lahko reklo politična gverila (človek se pravzaprav vpraša, ali naj aktualno politično dogajanje analizira s pomočjo vojaške terminologije ali pa naj ga raje predstavi v obliki gledališke kritike). Nič novega, tovrstni fenomeni so stari natanko toliko kot politika. V zahodnih demokracijah jim običajno pravijo lobiji in so največkrat tudi pravno formalizirani. Kolikor imajo takšna interesna združenja kriminalni značaj, jih je vsaka oblast tako rekoč po službeni dolžnosti dolžna preganjati – tudi po tem se konec koncev meri njena uspešnost. V nasprotnem primeru jih je prisiljena tolerirati.

Ampak drži, načeloma so problematična, vsaj toliko, kot je problematičen trenutni predstavniški sistem demokracije. Sicer pa nobena oblast ne začne svojega vladanja s pozicije absolutnega začetka, se pravi, vsaka se znajde v prostoru, v katerem so že definirani odnosi med družbenimi skupinami, v katerem so že vzpostavljene določene formalne ali neformalne koalicije moči, ki se ves čas na novo grupirajo, se združujejo v nove koalicije, razdirajo stare in tako dalje.

(V tem kontekstu so nadvse zabavna razmišljanja o tem, kako bi bilo vse drugače, če bi se ob rojstvu države izvedla lustracija. Res je, vse bi bilo drugače – morda ne nujno bolje, ampak vseeno. Težava je zgolj v tem, da so ta razmišljanja popolnoma neprizemljena: katera oblast v samostojni Sloveniji pa je že kdaj dejansko imela to moč, da bi lustracijo izvedla v praksi?)

Kot kaže, je ključno vprašanje slovenske politike v tem trenutku to, kakšen status naj ima fiskalno pravilo. Gre za nič več in nič manj kot odločitev o tem, ali je sprejetje tega pravila taktični ali strateški cilj Slovenije. Kaj to pomeni? Tisti, ki mu pripisujejo taktični pomen, vidijo v njem v prvi vrsti sredstvo za doseganje konkretnega cilja, tj. cenejše zadolževanje. V skladu s tem ga želijo v kolikor se le da ohlapni obliki. Tisti pa, ki vidijo v njem strateški cilj, hočejo na njem utemeljiti prihodnjo slovensko politiko.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.