Tako je govoril Helmut Schmidt

Dobro, kdor vsaj približno spremlja dogajanje na francoskem političnem prizorišču, je najbrž zasledil nekaj bolj ali manj posrečenih oz. neposrečenih zgodovinskih primerjav. Ampak dejstvo je, da je do volitev le še nekaj mesecev, zato iz vsega skupaj najbrž ni treba delati prevelike drame. Ravno v tem času je bil François Hollande, Sarkozyjev socialistični tekmec, v Berlinu na kongresu Socialdemokratske stranke Nemčije (SPD), kjer se mu Sarkozyjeve obtožbe niti ni zdelo vredno komentirati. Od omenjenega kongresa velja omeniti predvsem govor nekdanjega kanclerja Helmuta Schmidta, ki ni pustil ravnodušnega prav nikogar. Morda bo to zvenelo nekoliko patetično, ampak vseeno bi se lahko reklo, da takih politikov danes na žalost ne delajo več. Tudi on je začel svoj govor z zgodovino in pokazal, v čem je pravzaprav smisel EU. Ne, to niso svobodni trgi ali skupna valuta, marveč nekaj mnogo elementarnejšega, namreč mir. "Leta 1950 je bil začetek evropske integracije utemeljen na nezaupanju do prihodnjega razvoja Nemčije." Integracija je pomenila zagotovilo, da Nemčija ne bo več počela neumnosti. Ta strah pred Nemčijo je bil pri Thatcherjevi, Mitterandu in Andreottiju prisoten še konec osemdesetih, ko je prišlo do padca berlinskega zidu in združitve. Skratka, kdor ne razume tega zgodovinskega bistva EU, pravzaprav ne razume ničesar in se zato ni sposoben spoprijeti s problemi sedanjosti.

Zaradi vsega tega ostaja stari kancler neomajni zagovornik integracije in skupne valute. "Medtem je evro postal druga najpomembnejša valuta svetovnega gospodarstva. Ta evropska valuta je bila do zdaj tako v notranjih kot tudi zunanjih razmerjih stabilnejša od ameriškega dolarja in od nemške marke zadnje dekade. Vse govorjenje in pisanje o domnevni krizi evra je lahkomiselno čvekanje medijev, novinarjev in politikov." Če bosta razpadla evroobmočje in Evropa različnih hitrosti, bo to sčasoma spet privedlo do zaostrovanja med središčem in periferijo, zaostrovanja, ki se je v zgodovini že tolikokrat izkazalo za pogubno.

Brez integrirane Evrope se bo tudi trenutni razmeroma ugoden gospodarski položaj Nemčije poslabšal. Ob tem opomni, da vsi nemški presežki pravzaprav niso nič drugega kot primanjkljaji drugih. Rešitev torej ni v razcepitvi na središče in periferijo, ampak v večji integraciji , ključ zanjo pa vidi v boljšem razumevanju težav drugih in solidarnostni pomoči. Tako kot so Nemčiji nekoč pomagali drugi, bi morala to zdaj početi tudi sama. "Te solidarnosti se danes nemški politiki najbrž ne zavedajo dovolj. Toda do zdaj je bila samoumevna. Ravno tako samoumevno – in od Lizbone naprej tudi določeno s pogodbo – je načelo solidarnosti: česar država ne zmore urediti ali razrešiti sama, mora prevzeti EU."

Lahko bi se reklo, kot je pripomnil eden od lucidnejših komentatorjev teh kolumn, da gre pri vsem skupaj zgolj za odkrivanje tople vode. Ampak ob današnji plitkosti politike je to že zelo veliko. Človek ob vsakem takem odkritju začuti potrebo, da ga politika obdari z bombončkom in ga poboža po glavi. Problem je med drugim tudi v tem, da so se politiki preveč navadili gledati na statistike in ankete ter tako izgubili pregled nad stvarjo samo. Mnogokrat se zdi, kot da so matematični modeli dejanskosti nadomestili dejanskost samo.

Celotni govor (http://www.youtube.com/watch?v=OYQxYuU6GwI) bi si moral ogledati vsakdo, ki želi vedeti, kaj pravzaprav pomeni biti levičar. Mimogrede, na koncu posnetka se tudi lepo vidi, kako dvaindevetdesetletni Helmut Schmidt zadovoljen potegne iz žepa škatlico cigaret in kar v dvorani eno prižge. To je pri nekaterih histeričnih fanatikih – v Sloveniji je takih najbrž še mnogo več – sprožilo hude kritike. Jasno, če ne bi možakar toliko kadil, bi jih imel danes gotovo že čez sto. (Bog ve, za koliko se je ob tem skrajšala življenjska doba nekaj tisoč prisotnih, ki so bili izpostavljeni pasivnemu kajenju.) No ja, včasih so bili politiki zadovoljni tudi z drobnimi užitki.