Slovenska pridnost

Slovenci radi delamo. Skoraj zagotovo smo najbolj delovno ljudstvo na svetu. O naši delovni zagnanosti in pridnosti so bile napisane knjige in narejene kariere. Oni dan pa sem bral avtorje, ki so obdelovali (nekdanje) jugoslovanske narode še v kraljevini SHS in ̶ glej glej ̶ podobno o sebi mislijo vsi ti narodi. Srbski pregovor celo pravi, ne bodo se utrudili oni, marveč prej tisti, ki jim delo nalagajo. Hm, čuden rek, o delu, ki ga ni treba opraviti iz nuje ali smisla, temveč je zaukazano. A kdo ukazuje? Iz spomina mi je vstal prizor, ki ga je v enem svojih romanov opisal češki pisatelj Josef Škvorecký. Kot mladeniča so ga nemški okupatorji dali na prisilno delo. Ne bi dolgo zdržal garanja, ki je lomilo kosti, a usmilil se ga je eden od sotrpinov. Povedal mu je recept za preživetje, a zabičal, da ga ne sme deliti z nikomur drugim. Takole: vzameš velik rumen sod, prazen, in ga s silnim vzdihovanjem in jamranjem vališ prek tovarne. Na cilju vzameš najbolj kontrasten sod, recimo majhen in črn, ter ga prav tako z igranim trudom vališ nazaj. To ponavljaš celo ujetništvo. Josef se je recepta držal in je živ še danes.

Skratka, Josef je opravljal tlačansko, celo suženjsko delo, a prilagojeno lastnemu preživetju in okupatorjevemu pogledu. Kadarkoli so pazniki pogledali, je imel mladenič polne roke dela, niti za trenutek ni počival. Da je bilo delo nesmiselno in neučinkovito, pa seveda niso videli. Mladi pisatelj sodelavcem ni mogel zaupati. Prevelika množica posnemovalcev bi se pokazala na rezultatih. Vsak med njimi je moral odkriti svoj način preživetja, tisti, ki ga niso, so se zgarali in umrli.

Skratka, v tlačanskih razmerah je treba delati čim manj, a neprestano. Ustvarjati je treba videz dela. Energetsko je varčnejše o delu govoriti kot ga opravljati. In vsi nekdanji jugoslovanski narodi so stoletja delali pod tujo oblastjo, torej tlačansko delo.

Premaknimo se na slovensko podeželje. Na nekem obisku, še mlad in naiven, sem predlagal gostiteljem, da gremo sedet na vrt, prelep dan je bil. Ven? Gostitelji so se spogledali, oklevali, nato ustregli gostu. A moški je vzel čopič, žena štrikanje, nakar sem edini praznih rok sedel na stolu, njej so pletilke skakale v ritmu staccato, mož pa je kleče pleskal ograjo. Veš, je rekel, kaj bi pa sosedje rekli, če bi nas videli, da nič ne delamo?

Podobnih prizorov sem kasneje doživel še veliko in priznam, včasih sem jih namenoma sprovociral, da bi videl rezultat – vedno je bil enak: kaj bodo pa sosedje rekli, če bomo posedali brez dela? Nekoč prav tragikomično, ko smo zelo staro gospo prepričevali, da se lahko na vrtu tudi usede na klopco, ki tam stoji že desetletja in da ji ni treba početi ničesar. Nazadnje smo morali iti sosedom povedat, da so njene roke preslabe in da res ne more delati, sedela bo kar tako. Pa ji ni bilo prijetno, kmalu smo jo pospremili nazaj v hišo.

Prvi element našega dela je torej tlačansko pojmovanje dela (neprestanost, vtis na sosede ...), nujno pa moramo dodati še močan element, ki ga je v teh krajih (in avstrijski Koroški) ugotovil Erwin Ringl: krivdno nevrozo. Ko končamo smiselno delo, možgani izločijo nevroprenašalce, ki nas nagradijo z občutkom zadovoljstva. Zato se lotimo naslednjega smiselnega dela. Krivdno pa ne delamo iz užitka, marveč garamo zato, da se ne bi počutili krive, recimo pred sosedi in, še huje, pred samim seboj.

Pobrskal sem po blogih in po nekaj minutah našel avtorja, ki pravi, da bi imel občutke krivde, če bi si privoščil dopust namesto obnavljanje hiše. In na forumu nekoga, ki pravi, da bolj uživa med obnovo nepremičnine kot pa na morju, zato tja sploh ne hodijo več.

Kaj če poleg vseh drugih funkcij slovenska posest opravlja tudi funkcijo objekta, na katerem sproščamo krivdno nevrozo? Nepremičnina je idealna, delo na njej nikoli ni končano in vedno so možne izboljšave. Hkrati pa sosedje vidijo mojstre prihajati in odhajati, pa vas, kako lezete po strehi, barvate ograje, kosite in podobno. Zaradi tega v resnici nikoli ne doživimo občutka zadovoljstva ob končanem delu, ker preprosto nikoli ni konca. Slovenska patriarhalna struktura je taka: on obnavlja in širi posest, ona jo čisti ("Joj, vse imamo razmetano!", ko vstopite v sterilno okolje), oba sta v neskončnem delu, zadovoljstva ni pri njiju, pričakujeta pa ga od otrok. Ker pa možgani ob darilih učinkujejo drugače, ga ne dobita ̶ nadaljevanje lahko preberete v črnih kronikah.

Spomnim se človeka, ki je za parkirišče pred hišo posul del travnika s peskom. Naslednje leto mu je bilo dosti blata in prahu, zato je pesek zamenjal s kamenčki. Ampak ni bilo dosti bolje, leto zatem je položil tlakovce, ki so imeli na sredini odprtine. Tam je pričel rasti plevel, zato jih je leto za tem zamenjal s celimi tlakovci. Ki so se pričeli pogrezati in dvigati, nakar je vse skupaj zabetoniral. Nehal sem zahajati v tisti kraj, zato ne vem, kako je šlo naprej. Verjetno asfalt, nato pa kakšno talno ogrevanje, da ni treba kidati snega in tako dalje. Ob smrtni uri se mu bo odvrtel film življenja in edino svetlo točko bo izrazil v zadnjih besedah: "Klinc, tisto parkirišče sem pa le zrihtal!"

Ta moški bi lahko že prvo leto docela uredil parkirišče, a kot razlog je navedel varčnost, še eno močno hvaljeno lastnost. Zaradi nje si je nakopal leta in leta popravljanja, po končnem seštevku bi verjetno na tistem mestu že stal lahko zlat podstavek, ne samo asfalt. Hkrati pa je dobil več, kot lahko kupi denar: če bi opravil že prvo leto in potem bral knjige v ležalniku na vrtu, bi bil njegov ugled uničen. Tako pa je imel visok status v lokalni skupnosti kot priden človek, garač, ki ne pozna počitka.

Največja pohvala, kar jo lahko kot Slovenec dobim, je, da sem priden. Poglejmo v slovar, kakšen naj bi bil ta človek: ki rad, dosti dela; ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve. Ubogljiv tlačan, torej. Aha. Ni govora o učinkovitosti, kaj šele ustvarjalnosti, kajti v Sloveniji ni pomemben učinek, marveč delo samo. Torej morajo tudi TV-zvezdniki štempljati prisotnost, četudi so njihovi rezultati vidni milijonoma. Prav tako pisatelje sprašujejo, koliko časa je kaj pisal, rezultat pa nikogar ne briga. Nekoč so od mene hoteli za filmski scenarij obračun ur, parkirne listke in podobne traparije. Verjetno so več časa porabili za preračunavanje ur in formularjev kot pa za branje scenarija (če so ga sploh).

Naše delo je torej zastavljeno za reševanje podrejenega položaja pod okupatorjem in kot izhod iz krivdne nevroze, posledice janzenistične verske skrajnosti. Stoletja je delovalo dobro, zdaj pa je zaškripalo. V samostojni državi šteje uspešnost – to pa je nekaj, kjer smo povsem zgubljeni. Kako, mar moja inovacija ni svetovna, če sem pa zanjo naštempljal 1215 ur?

Zamislite se v vlogi kakega manjšega šefa, recimo v javni upravi. Pred seboj imate delavca A, ki je postavljeno delo sposoben opraviti v dveh urah, nato pa položi nogi na mizo in bere časopise. In delavca B, ki celih osem ur z namrščenimi obrvmi po hodniku teka z rumenim fasciklom v eno smer in s črnim v drugo. Ker delavec B ne opravi svojega dela, ga boste naprej porinili delavcu A, mar ne? In ker bo tudi po tem še štiri ure bral časopise, ga boste obremenili še z dvema dodatnima zadolžitvama, dokler ne bo popenil in šel. Nazadnje boste ostali s štirimi zaposlenimi in delom, ki se bo nalagalo v zaostankih, a ti štirje bodo videti hudo pridni – kot naviti bodo prenašali raznobarvne fascikle po hodnikih. Preverili boste, ali se redno štempljajo (se) in blaženo zavzdihnili: "Klinc, naj vrhovni pridejo in vse pregledajo, nič mi ne morejo očitati. Lenuha sem se znebil, pridne nagradil in firmo porihtal!"