Slovenija – dežela družinskega posla

Ste kdaj pomislili na to, da je veliko uspešnih slovenskih podjetij, ki so pri nas nastala v zadnjega četrt stoletja (torej po tem, ko je bil leta 1988 sprejet zakon o podjetjih), družinskega izvora? Je to logično? Tako sliko nam namreč kaže tudi najnovejša lestvica najbogatejših Slovencev, ki je bila objavljena pred nekaj dnevi. A pojdimo po vrsti. Moč para Lani poleti sem – v Parizu! – v eni njegovih angleških knjigarn odkril knjigo Moč para (Powers of Two, v angleščini gre za besedno igro, saj je "power" tudi potenca, kar pomeni, da se v paru delo in rezultati potencirajo in ne samo seštevajo), v kateri esejist in kurator Joshua Wolf Shenk razvija tezo prednosti sodelovanja v paru in kreativne interakcije, ki izhajajo iz tega naslova.

Shenk pravi, da se večina inovativnih projektov tako ali tako zažene ali začne v interakciji dveh (ali več) ljudi in da je tudi marsikaj tistega, za kar mislimo, da je naredil samo en človek (recimo tak ali drugačen umetnik) pogosto rezultat še koga drugega iz ozadja, denimo takšne ali drugačne muze, ki morda pozneje ni bila več tako izpostavljena ali pa je bila celo pozabljena. Glede na to, da sem večino lastnih projektov, od ustanovitve podjetja do ustanovitve revij in knjižne založbe, zagnal v kombinaciji in v sodelovanju še z nekom (torej ne sam), me je knjiga seveda mahoma pritegnila. Trdim celo, da najbrž ne bi zmogel početi narediti ničesar od tega, kar delam, če ne bi imel (vsaj določeno obdobje) ob sebi zanesljivega partnerja. V zadnjih desetih letih je to moja žena, s katero si že dolgo deliva tudi delovno mizo.

Shenk v knjigi analizira in obdeluje različne pare in partnerstva, ki so skozi zgodovino na različnih področjih, od znanosti (Marie in Pierre Curie), prek pop kulture (John Lennon in Paul McCartney) do biznisa (tudi Bill Gates, Steve Jobs in Mark Zuckerberg so imeli v ključnih trenutkih svojega življenja vedno nekoga, Zuckerberg na začetku denimo Eduarda Saverina, s katerimi so razvijali in nadgrajevali svoje projekte) vplivali na podobo našega planeta. Da bi videl, kako take stvari držijo pri nas, sem se najprej ozrl po dejavnosti, ki jo najbolj poznam – po knjižnem založništvu.

Knjižni sejem kot razstava slovenskega založništva Drug teden se v Cankarjevem domu začenja knjižni sejem in če se boste sprehodili po njem, boste lahko videli, da je ogromno založb, ki zdaj tvorijo osrednji del našega založništva, nastalo ali pa zdaj vsaj funkcionira v partnerski, oziroma celo družinski konstelaciji. Drugače je večinoma "zgolj" pri založbah, ki delujejo že res dolgo (Celjska Mohorjeva družba, Slovenska matica), kjer gre za velike založbe, ki so bile ustanovljene že davno, recimo po drugi svetovni vojni z namenom, da postanejo nosilci slovenske knjižne produkcije (Mladinska knjiga, Cankarjeva založba, DZS) ali pa so bile ustanovljene kot neprofitne institucije (različne akademske založbe, ki so vezane na fakultete in/ali inštitute, študentske založbe, potem Studia Humanitatis, Sophia, Krtina, *cf, LUD Literatura itn.). Naštejmo torej nekaj "družinskih" primerov. Založba Učila kot ena naših največjih knjižnih založb deluje z velikim energetskim družinskim vložkom (v njej delajo trije člani družine, ustanovil jo je oče, vodenje v veliki meri že prevzema sin) in se je v času krize celo zelo razvila in močno povečala svojo knjižno produkcijo, s tem pa tudi svoje trgovanje ter število knjig in knjigarn. Založba Modrijan kot ena naših najbolj prepoznavnih založb z zelo kakovostnim knjižnim programom, ki ima poleg tega tudi dve knjigarni, deluje v partnerski navezi direktorja in glavne urednice, podobno je pri založbi Sanje, ki tudi ima knjigarno v Ljubljani ter podobno partnersko poslovno in zasebno "navezo".

Kot družinska založba je že kar daleč nazaj nastala tudi Sidarta, specializirana za vrhunske planinske in popotniške vodnike, podobno pa velja tudi za založbo Eno, ki izdaja duhovno literaturo, kjer se je ustanoviteljici pozneje pridružil še njen sin. Založba Miš kot izdajateljica zelo kakovostne otroške in mladinske literature je skoraj tipična družinska založba, ki sta jo že pred leti ustanovila zakonca, zdaj pa v njej dela že tudi njuno potomstvo. Na področju mladinske literature zelo kakovostno dela tudi založba Sodobnost, ki prav tako funkcionira v okviru družinske delovne naveze.

Tudi založba Novak, ki je pozneje mutirala v založbo Totaliteta (nedavno so spet odprli knjigarno), je bila ustanovljena kot družinska založba in podobno deluje še naprej. Podobno je še z drugimi manjšimi založbami, Morfem, ki je specializirana na otroške knjige, pa z založbo Kres, ki deluje že več kot četrt stoletja, in z založbo Didakto, v kateri se ves čas pretakajo tudi družinski člani ustanovitelja. Tudi nekatere novejše založbe so nastale na ta način, torej z delovnim vložkom ozke skupine, pogosto družinsko povezanih ljudi, denimo Založba Oka, založba Zala in tudi naša založba UMco. Gotovo bi se našel še kdo, vsem tem založbam pa je lastno, da jim je, tudi po zaslugi trdnih in čvrstih vezi, za zdaj uspelo previhariti krizna leta. Te založbe (enako seveda velja tudi za vse druge, ki nimajo družinskega "porekla"), razen izjemoma, ne ustvarjajo kakšnih spektakularnih ekonomskih rezultatov in jih seveda ne boste našli na lestvici najbogatejših, so pa nedvomno proizvajalke nekega drugega velikega bogastva – bogastva knjižne vsebine, ki hkrati predstavlja edino kulturno dediščino našega naroda, ki je ves čas dostopna po vsej Sloveniji, bodisi v javnih in pa tudi zasebnih, osebnih knjižnicah, in tako žlahtni duhovni, čustveni in intelektualni slovenski prostor. Brez družinskih založb si slovenskega knjižnega založništva skoraj ne morete predstavljati.

Najbogatejši Slovenci Besede bogastvo v prejšnjem odstavku nisem omenil po naključju, temveč v kontekstu aktualne lestvice najbogatejših Slovencev. V oči mi je padlo, da je tudi med njimi veliko, morda celo vse več zakonskih parov in družin. Na tej lestvici jih je že med prvimi desetimi najbogatejšimi kar pet v taki ali drugačni družinski navezi, ta trend pa se poudarjeno izraža tudi v njenem nadaljevanju. Družinsko pravilo še zdaleč ne velja samo za najviše uvrščena in zdaj že skoraj legendarna zakonca Login (kaj ni pomenljiv angleški pomen njunega priimka, kot bi anticipiral področje, na katerem bosta delovala?!) in za Nino in Roka Zorka, ki sta tudi solastnika podjetja Outfit7. Seveda bi kakšnemu od visoko uvrščenih lahko kdo očital tudi to, da je bila družina vključena predvsem za to, da so na ta način lahko ustrezno finančno uravnotežili premoženje – a to naj počnejo tisti, ki se za to čutijo poklicani.

Dejstvo pa je, da so družinske in zakonske naveze, kot so Tatjana in Albin Doberšek (svoje podjetje EngineeringDobersek sta razvila v Nemčiji, z njim poslujeta že 30 let) in Gabrijel ter Petra Rejc (podjetje Efaflex deluje na področju hitrih in varnih vrat, seveda pretežno mednarodno) tisti podjetniški koncept, ki ga imamo v Sloveniji za nekaj povsem avtohtonega.

Seznam uspešnih slovenskih podjetniških družin, zakoncev ipd., med prvimi 50 najbogatejšimi Slovenci je namreč dolg in pomenljiv ter dosega skoraj polovico vseh uvrščenih: Anton in Verica Šenk, družina Jager, družina Pistotnik, družina Karoly, družina Mikek, Vesna in Dari Južna, družina Ažman in Likosar, Franjo in Zvonka Žnidar, Samo in Lilijana Primožič, družina Polič, Tomaž in Sandi Boh, družina Goričan in Jukič, Mirko in Zdravko Zagožen, Sašo Apostolovski in Mojca Godnjavec Apostolovski, Stojan Petrič in družina, Aleša Kandus in družina Mižigoj, družina Škrlj, Mitja Kolman in Andreja Bohinc Kolman. Sedanjost in prihodnost slovenskega podjetništva je torej družinsko podjetje. Zakaj?

Slovenija kot idealno okolje za družinski posel Sam vidim odgovor v tem, da je ravno majhnost slovenskega trga tisto, kar v štartu običajno onemogoča realizacijo velikih podjetniških idej. Zato se te najlaže medijo in razvijajo v manjšem družinskem ali partnersko prijateljskem okolju.

Tudi zagon takšnih podjetij temelji na nizkih stroških, torej na začetku "garažnem" poslovanju, ki ne prinaša visokih operativnih stroškov (prostori, najemnine), pri tem pa je delovni izkoristek zaposlenih maksimalen, saj vsi družinsko vpleteni živijo in udejanjajo svojo poslovno idejo praktično 24 ur na dan, pri tem pa si ne gledajo pod prste, koliko je kdo naredil – vsak je naredil, kolikor le zmore. Čas dela in čas zasebnosti se v tem smislu običajno popolnoma zlijeta, kar v nadaljevanju, če je povezava dovolj močna in če ima podjetniška ideja dovolj velik potencial, lahko pripelje do ogromnega poslovnega razvoja, ki se razširi tudi prek slovenskih meja. Če torej razmišljate, da bi ustanovili podjetje, vam v Sloveniji z veliko verjetnostjo lahko uspe v primeru, da je izpolnjenih pet pogojev: a) imate za to kompatibilnega življenjskega partnerja, najboljše moža ali ženo, b) da imate vsaj približno spodobno podjetniško idejo in da ste c) delovni, č) zelo, d) zelo delovni.

Tritočkovna teorija Ob tem je zanimiva tudi t. i. tritočkovna družinska podjetniška teorija, ki mi jo je razkril poslovni znanec, tudi sam zelo uspešen podjetnik. Po njej družinsko podjetje doseže visoko stopnjo stabilnosti v primeru, če so vanj vključeni vsaj trije člani družine, torej oče in mama ter že kdo od otrok, ali pa oče ali mama ter njuni otroci. Če so v podjetju zaposleni trije družinski člani (ali več), lahko že oni z lastnim operativnim delom vodijo podjetje v kriznih situacijah, poleg tega pa tritočkovna teorija v praksi pogosto rešuje tudi prehod poslovne dejavnosti družinskega podjetja v naslednjo generacijo. V nasprotnem primeru, če v družini ni nikogar, ki bi nadaljeval delo, podjetje počasi stagnira in tudi ugasne, sploh če je s svojim obsegom poslovanja premajhno, da bi se v njem lahko vzpostavila klasična upravljavsko-menedžerska struktura.

Najbogatejši Kranjec Včeraj, ko sem razmišljal o novi lestvici najbogatejših Slovencev, sem v antikvariatu odkril roman Najbogatejši Kranjec, literarizirano biografijo Žige Zoisa (1747–1819), ki je bil v svojem času najbogatejši človek na Kranjskem, ob tem pa tudi veliki slovenski razsvetljenec in mecen. Prepričan sem, da ni šlo za naključje. Morda je drug teden, ko je knjižni sejem, spet ena taka priložnost, da se premožni Slovenci povežejo s tistimi, ki ustvarjajo narodovo bogastvo v obliki knjižnih vsebin.