Sirija: stranski učinek izraelsko-iranske vojne

Kot smo že imeli možnost obrazložiti v eni od prejšnjih kolumn, arabska pomlad – revolucionarno gibanje, ki naj bi v zadnjih letih zajelo severni del Afrike oziroma Bližnjega vzhoda – ni enotno gibanje z jasnimi cilji, temveč mešanica lokalnih političnih obračunov za oblast.

V Siriji so razmere v resnici malo drugačne in precej bolj zapletene. Vojna med Izraelom in Iranom, ki jo nekateri dlje časa napovedujejo, se je že začela. Trenutno nismo priča normalnemu spopadu vojsk ali držav, kot smo navajeni v mednarodnih odnosih, temveč prvi pravi zgodovinski nizkoprofilni vojni ali bolje rečeno prikriti vojni, v kateri se Izrael bojuje za preživetje naroda, Iran pa za prevzem vodstva v regiji. Izraelci od vsega začetka živijo v strahu, da jih eden od sosedov znova izbriše iz zgodovine, medtem ko se Iranci že nekaj let trudijo izoblikovati svoj jedrski arzenal za to, da bi prevzeli nadzor nad velikim Bližnjim vzhodom, temu danes iz verskih in zgodovinskih razlogov kraljuje Savdska Arabija s pomočjo Združenih držav Amerike.

Tel Aviv je ubral drugačno strategijo kot leta 1981, ko je napadel iraški reaktor v Osiraku z letalstvom, in kot v letu 2007, ko je to storil na sirskem območju. Teheran je resna grožnja, ki lahko resnično udari nazaj na različne načine, kar ima lahko širše posledice za mednarodno stabilnost zunaj regije. Zaprtje Hormuške ožine ali blokada prodaje nafte – ne glede na neverjetnost takšnega scenarija – bi bili potezi, ki bi sprožili verižno reakcijo v svetu. Zato se je Izrael odločil za spletno vojno. Z računalniškimi virusi je napadel nasprotnika in v nekaj mescih povzročil številne eksplozije v jedrskih in raketnih skladiščih oziroma razvojnih centrih. Elektronska vojna z virusom worm Stuxnet je povzročila ogromno gmotne škode in številne smrtne žrtve v Iranu ter za nekaj časa ustavila razvoj vojaškega programa. Istočasno je izraelska država začela posodabljati podmornice nemškega izvora z jedrskim orožjem ter v dogovoru s savdsko kraljevo dinastijo začela notranje nemire v Siriji, da bi onesposobila napad Irana prek najbližje zaveznice.

Tamkajšnji diktator Al Asad je igro zelo dobro razumel in takoj spreobrnil poskus političnega preobrata v civilno vojno, znotraj katere je zdaj izredno težko ločiti pleve od zrnja. Sirija je doživela balkanizacijo in postaja vedno težje rešljiva igra, ker je v resnici le stranski učinek pomembnejšega obračuna. Damask bo zelo verjetno spet živel v stabilnosti šele, ko bomo rešili težavo Irana, temu se obeta možnost naziva virtualne jedrske sile. Uporabil bo vso svojo izsiljevalsko moč, da mu bomo priznali možnost civilne uporabe jedrske energije, ki jo nujno potrebuje, a ga zaprosili, da je ne razvije za vojaške namene, čeprav vemo, da ima takšno znanje. Iran bo podoben Japonski.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.