Silvio. Čas je.

Ključni razlog za slabe napovedi so nestabilne politične razmere v državi in velik pritisk javnega dolga na državne finance. Nič novega ni, da je premier Berlusconi po znižanju bonitetne ocene Italiji udaril po do njega neprijaznih medijih, saj naj bi Standard & Poor's ocenjeval na podlagi časopisnih člankov in ne na podlagi realnosti, sama odločitev pa naj bi bila posledica političnih odločitev. Italija je v tem pogledu povsem običajna država. Podobna stališča smo slišali tudi iz Washingtona, denimo, ko je ZDA pridelala slabšo oceno od želene. Užaljenost, s katero politiki obdelujejo zahtevna gospodarska vprašanja ter lahkotnost prezira opozoril, ki se kopičijo, sta postala že skoraj pregovorna odziva. Berlusconi je politik, ki ta čas vodi krepko zadolženo Italijo, pri čemer se vede, kot da je vse tako, kot mora biti. Italijanske težave poudarjajo neurejenost razmer v območju evra tri leta po zlomu banke Lehman Brothers. V ospredju je predvsem neverodostojnost obljub in nepravočasnost ukrepanja. Italijanska vlada je vse varčevalne ukrepe, ki jih je pripravila v zadnjem času, pripravila na hitro, potem ko je postalo jasno, da se cena njenega zadolževanja silovito dviguje in da na trgih ne obstaja pretiranega zaupanja. Izjave v slogu, ubijte sla, kot si jih kar pogosto dovolijo politični veljaki, pa kažejo na njihovo osnovno nerazumevanje resnosti razmer. Medtem ko se praktično vsi ukvarjajo z Grčijo ter njenimi morebitnimi dodatnimi osmimi milijardami, ki bi jo spravili čez deroče reke nenadzorovanega bankrota, se Berlusconi očitno še naprej ne zaveda, da ob pritiskih zaradi slabih razmer drugod vodi načeto gospodarstvo, ki že lep čas živi v politični krizi.

Opozicijske stranke, ki Berlusconija zdaj pozivajo, naj prevzame odgovornost za znižanje bonitetne ocene države in odstopi, si bržčas vladarskega žezla v takih razmerah niti ne morejo pretirano želeti. Vladanje v teh časih je lahko bolj prekletstvo kot blagoslov, saj se skorajda vse evropske ekonomije soočajo s potrebo po resnih strukturnih reformah, varčevalnih ukrepih ter ukrepih, ki hočeš nočeš posegajo v sfero socialnega. Nepriljubljeni pristopi pa ne prinašajo volilnih točk.

Italija je ena od strukturno težavnih držav. Več jih je v območju evra. Med temi je Španija, ki se sooča z izjemno visoko brezposelnostjo, s čimer tvega tudi resne socialne napetosti. Portugalska je novo vlado dobila skorajda hkrati z varčevalnimi ukrepi, ki so pogoj za milijardno pomoč mednarodne skupnosti. Do zdaj se evropske politične strukture niso najbolj izkazale pri svojem definiranju razlogov za težave, ki jih imajo. Krivi so bili mediji, bonitetne agencije zaradi nekakšnih partikularnih interesov, pa analitiki, ki narobe prebirajo številke. A dejstvo je, da se v vseh teh državah, ki so ali pa so bile soočene z resnimi težavami, ni zgodilo nič, dokler ni vrag odnesel šale. Italijo lahko po mnenju največjih opozicijskih strank zdaj reši le vlada narodne enotnosti. Morda še bolj resna in premišljena gospodarska politika. Bo to dovolj za odhod človeka, ki po mnenju časnika Economist ni bil "nikoli primeren za vodenje Italije"? Ta država je prevelika za propad. Njen padec bi bil katastrofalen.