Četrtek, 12. 2. 2015, 12.55
8 let, 10 mesecev
Se seks v kinu (še) prodaja ali Petdeset odtenkov prvinskega nagona
Naša dvorana je bila skoraj polna, sosednje tri pa sploh. Ali bo film Petdeset odtenkov sive hit, ni vprašanje, v predprodaji je bilo po vsej Sloveniji prodanih že več kot 11 tisoč vstopnic. Nejasno je le to, kako velik hit bo. Postavlja se namreč vprašanje, ali lahko obljuba provokativnih seksualnih filmskih prizorov v tretjem tisočletju še spravi v kino gledalce v približno tolikšnem številu, kot je tej knjižni trilogiji v zadnjih letih uspelo pritegniti bralcev, no, menda predvsem bralk.
Lani so se vse tri knjige iz serije Petdesetih odtenkov ponovno uvrstile med približno trideset najbolj branih knjig v slovenskih splošnih knjižnicah. Vsako od njih si je izposodilo pet tisoč bralcev. Za primerjavo: Inferno Dana Browna na drugem mestu je imel osem tisoč izposoj, In v gorah odzvanja Khaleda Hosseinija na petem mestu približno sedem tisoč. Več o polnočnem filmu po naslednjem informativnem bloku.
V naslednjih letih je šlo s tem žanrom samo navzdol. Nespodobno povabilo (1993, 41 tisoč gledalcev, vsi podatki so za Ljubljano) je nespodobnost predvsem obljubljalo, potem pa je le malo ponudilo, Striptiz (1994, 35 tisoč gledalcev) je zacementiral kariero Demi Moore, čeprav je Demi v njem korakala zgoraj brez, v Prvinskem nagonu 2 deset let pozneje (2006, 21 tisoč gledalcev) pa je bila Sharon zgolj še bleda senca same sebe. Kaj se je zgodilo s seksom na filmskem platnu? Dve reči. Filmi, predvsem ameriški, so se v tretjem tisočletju povsem infantilizirali ter mutirali v brezspolne literarne, stripovske in fantazijske priredbe, kjer vrhunec erotike običajno predstavlja sramežljiv poljub glavnih junakov ob koncu filma, najverjetneje po tem, ko je bil tako ali drugače spet rešen svet. Poglejmo svetove Harryja Potterja in Somraka, Gospodarja prstanov in Hobitov, Iger lakote in vseh stripovskih univerzumov od Batmana in Spidermana do Ironmana in Thora. Veliko čarovnij, nadnaravnega in mišic, pa skoraj nič čutnosti. Druga reč je bila porast filmskega nasilja v kinu. Ameriški sistem ocenjevanja primernosti konkretnega filma za določeno starost gledalcev že dolgo časa favorizira nasilje pred seksom in erotiko. Medtem ko mora biti film že res precej krvav in nasilje res zelo eksplicitno, da si film zasluži rating R, ki v Ameriki najstnikom omogoča ogled zgolj v spremstvu starejših, je enako strogo obravnavano že malce bolj kvantaško govorjenje (o seksu), kar tovrstnim vsebinam povsem zapira vrata pred obsežnejšim predvajanjem. Ker je ameriška filmska industrija najmočnejša na svetu, se je ta trend razlezel tudi drugod. Včasih ni bilo tako.
V formo umetniškega filma zapakirana dramska srhljivka je šokirala s svojim koncem, v katerem je ljubimka svojega partnerja ritualno kastrirala, kar je na neki način, v okviru konvencionalne kinematografije, presegel šele Gaspar Noe s svojo surovo in od konca proti začetku povedano zgodbo o posilstvu Nepovratno skoraj natančno četrt stoletja pozneje. Film Cesarstvo čutil je takrat pritegnil skoraj 60 tisoč gledalcev in postal najbolj gledan film leta, kar je številka, ki je v Ljubljani že nekaj let ni dosegel noben od novodobnih hollywoodskih hitov, ovešenih z najnovejšimi posebnimi učinki, 3D-tehnologijo in še čim. Potem pa je sledil vrhunec, ki je samo še enkrat dokazal, da Slovenci dremo v kino na ogled žgečkljivih prizorov. Sredi osemdesetih, leta 1986, so slovensko prestolnico skoraj do vročice ogrele pornografske Strasti (to je bil prvi erotični hit iz Amerike pri nas), ki si jih je v ta pomenljivi kino prišlo ogledat več kot sto tisoč gledalcev (bile so tudi najbolj gledan film leta) ali skoraj toliko, kot dandanes Kinodvor pritegne gledalcev v okviru enega koledarskega leta. Vroča osemdeseta je torej na začetku devetdesetih sklenil Prvinski nagon, ki je bil najbolj gledan film tistega leta, od takrat pa se je erotično rezilo v kinu precej skrhalo. In tako pridemo do Petdesetih odtenkov.
Za nekatere bo film dobrodošlo opravičilo za ogled v kinu, če namreč niso brali knjig, si bodo pa vsaj ogledali film, drugim bo to, da niso brali knjig, dovolj dober argument tudi za to, da ne bodo gledali niti filma. Nekaterim se bo zdel nadrealističen in poln umetnih dialogov, drugim se bo zdel sanjski in prepričljiv, saj bodo v glavnih igralcih podoživljali svoje literarne junake. Kritiki bodo tekmovali v tem, kdo bo na bolj izviren način raztrgal film, oboževalci in oboževalke pa se na to ne bodo ozirali in bodo množično kupovali vstopnice za pozne predstave, da bodo lahko v miru uživali v filmu. Kaj pa jaz? Rekel bom podobno, kot sem rekel že ob knjigah: ni problem, če si človek ogleda ta film, problem je, če bo to edini film, ki ga je v kinu videl v zadnjem času. Z ženo si bova za valentinovo pogledala kak res dober film, v kino pa bova naslednjič šla ob bolj spodobni uri.