Romanje na začetek spomina

Dežela, kjer je bolni režim enega najsurovejših molohov 20. stoletja pomoril skoraj četrtino svojih sonarodnjakov, je posebna. Dežela, v kateri me že pogled na vsakega starejšega posameznika, ki ga srečam in za katerega vem, da je preživel Rdeče Kmere, navda z nekakšno spoštljivo naklonjenostjo in občudovanjem.

Ko sem v nekdanjem zaporu Tuol Sleng – preden so ga spremenili v mučilnico, je bil tam francoski dekliški licej – s cmokom v grlu strmel v stotine in stotine črno-belih fotografij, s katerimi so zasliševalci dokumentirali okoli 17 tisoč žrtev, kolikor jih je šlo skozi ta strahotni kraj (preživelo pa jih je le šest ali sedem), me je začelo dušiti in mi piskati v ušesih. Kot da bi začutil neizmerno žalost in bolečino, ki so jo pred več kot tremi desetletji vsrkavali nekoč neoskrunjeni beli zidovi in gladka kamnita tla.

Ven, na zrak ... četudi tropski, samo da izginejo črno-bele podobe na smrt obsojenih moških, žensk, dedkov in babic. Otrok. Celo dojenčkov. Njih so prijeli za noge in jih razbijali na drevesnih deblih. Enega takšnih sem obiskal v predmestju Phnom Penha. Še zdaj, ko to pišem, mi gredo solze v oči. Takrat, med drugim obiskom Kambodže, sem se dotaknil mogočnega starega drevesa, ki se sklanja nad riževimi polji. Objel sem ga, da drevo ne bi bilo samo v svoji starodavni bolečini ...

... ven na zrak. Zvenenje v ušesih se počasi umiri. In oči se počasi privadijo na močno sončno svetlobo, se kmalu spočijejo na ulici, med radoživim vrvežem otrok, kaotičnim prometom in takrat se stabilizira tudi telo, tudi ob izrazitih vonjavah, ki pritičejo jugovzhodni Aziji, kjer je smrt vseskozi na preži, bodisi v mavzolejih balzamiranih patriarhov bodisi v spominskih obeležjih njihovih zločinov. A tik zraven, le korak stran, je življenje, izvir življenja, ki utripa kot mogočna vena in iz katere se napajajo mlade, z otroškim smehom in nedolžnostjo narisane generacije. Eros Thanatos, to je jugovzhodna Azija!

Kako drugače naj človek izrazi svoje občudovanje temu neverjetnemu fenomenu, ki se imenuje zmaga življenja nad smrtjo, prevlada sonca nad temo, kot pa tako, da se veseli in smeji skupaj z domačini, ki so morali v sebi pokopati strahove, frustracije in zamere do krivic in gorja. Zlasti pa so morali pokopati – žalost.

Verjetno je tudi podnebje zaslužno za to. V tropskih krajih je jeza nekaj najbolj nekoristnega. Še najbolj zamerljivega človeka se da spraviti k pameti že s tem, da ga zvečer povabiš na kozarec pijače. Kmalu se nihče več ne spomni, kaj je bil sploh predmet nesporazuma.

I.

O vsem tem razmišljam na terasi zvečer, ko se temperature spustijo na okoli trideset in postane prav prijetno. Pijem z ledom ohlajeno lokalno pivo angkor in opazujem večerno promenado ob Tonle Sap. Široka, z vsemi mogočimi plavajočimi odpadki naphana reka se leno vali mimo. Med njo in teraso je ena najbolj prometnih ulic Phnom Penha, po kateri teče na videz kaotičen promet, ki ga ustvarja morje motoristov, rikš, tuk-tukov, osebnih avtomobilov, razpadajočih tovornjakov nedoločljive znamke in barve, kolesarjev, izgubljenih pešcev in – vsake toliko, kakor napol fantazijski privid – se iz večerne polteme suvereno priziba slon.

Sedim v najvišjem nasprotju stare kolonialne stavbe, v kateri je poleg bara in restavracije tudi majhen, skorajda butični hotel z osmimi ali devetimi sobami. Če vas bo pot kdaj zanesla na ta konec jugovhodne Azije, potem vam vsekakor svetujem, da obiščete FCC oziroma Foreign Correspondents' Club, Klub tujih dopisnikov. To je res poseben kraj, nekdanje zbirališče tujih dopisnikov in novinarjev, fotografov, snemalcev in drugih medijskih osebnosti, ki so se tam družili v kolonialnih časih. Svoja poročila, natipkana na pisalnih strojih, so tistihmal uredništvom v Evropi in Ameriki pošiljali še po teleprinterjih. Fotografije so pogosto razvijali kar sami, v improviziranih temnicah v svojih hotelskih kopalnicah. Svet še ni slišal za internet, elektronsko pošto ali mms v tistih časih.

Od prestiža, ki so ga bili nekoč deležni člani Kluba tujih dopisnikov, je danes v Phnom Penhu ostalo le še ime, prvovrstna lokacija in občasne fotografske razstave, s katero želijo vsaj za silo ustvariti občutek stare slave.

II.

Prijetno sveža izparina, ki prihaja iz smeri bližnjega veletoka, se ob sončnem zahodu začne mešati z razgretim zrakom iznad kamboške prestolnice, ki s svojim poltretjim milijonom prebivalcev počasi postaja urbanistični problem. Ko se topla in hladna zračna masa srečata, nastane blag veter, ki ga na terasi Kluba tujih dopisnikov dodatno okrepijo iz stropa viseči ventilatorji. Po nekaj pivih, ki jih moramo spričo še vedno visoke temperature piti z naglico, se priležejo tudi cigarete in ne mine dolgo, ko naše omizje puha lokalno sorto rdečih marlboro, občasno pokašljuje in za trenutek prekine pogovor, med katerim se lahko vrnem k svojim mislim.

Ko sem prvič potoval v Kambodžo, o njej nisem vedel veliko. Morda še največ o obdobju nacionalne tragedije, ki jo opisuje z oskarji nagrajeni film The Killing Fields, Polja smrti. Režiser Roland Joffé je posnel vojno dramo, v kateri se kot osrednja lika pojavljata novinar in fotograf, Američan Sydney Schanberg in Kambodžan Dith Pran. Zna biti, da sem film, ki ga odlikuje glasba Mika Oldfielda, videl že vsaj trikrat.

Prihod Rdečih Kmerov v prestolnico 17. aprila 1975 je bil začetek enega najhujših genocidov 20. stoletja. Novinar New York Timesa in njegov kamboški kolega fotoreporter poskušata beležiti dogajanje po padcu Phnom Penha v roke Pol Potovih gverilcev. Kaj se je zgodilo v naslednjih dneh, tednih in letih, ilustrira statistični podatek o številu prebivalcev: leta 1975 je imel Phnom Penh 370,000 prebivalcev, leta 1978, na vrhuncu Demokratične Kampučije, pa le še 32,000. V knjižici A History of Democratic Kampuchea (1975 – 1979), ki jo je leta 2007 izdal kamboški center za dokumentacijo, njen avtor, raziskovalec Khamboly Dy, ocenuje, da je v slabih štirih letih Pol Potove strahovlade umrlo skoraj 2 milijona ljudi, kar je takrat pomenilo skoraj četrtino prebivalstva.

III.

Kakšni so danes Kambodžani, ki občasno na televiziji spremljajo razvlečena sojenja, s katerimi bi Mednarodno kazensko sodišče rado zadostilo pravičnosti tako, da v zapor pošlje še nekaj preživelih, a napol onemoglih starčkov Pol Potovega režima, sem se spraševal med čakanjem na letalo na beneškem Marcu Polu. Spuščam se nekam, kjer je spomin na trpljenje in grozo še vedno zelo živ, me je prešinilo, in ljudje se morajo s tem vsak dan soočati. Bolj ko sem razmišljal o smislu obujanja preteklosti in njenih zlih duhov, bolj mi je postajalo jasno, da tu ne gre za stališče ali doktrino države, njene oblasti ali pravosodnih organov, ne gre za deklaracije, resolucije ali memorandume, temveč gre v prvi vrsti za odnos slehernega posameznika do tistega, kar je prav. Če si kot etičen človek sposoben odpuščati in predvsem pustiti zlim duhovom, da zapustijo tvoj notranji svet, potem si zmagovalec, človek svetlobe in pozitivne energije. Takšen, po mojem edini pravilen in organsko zdrav odnos do življenja sem začutil v dosedanjih obiskih Kambodže.

Zato me je prevzela. Pomagala mi je, da sem dokončno prišel do nekaterih najpomembnejših etičnih ugotovitev in moralnih spoznanj. Danes sem takšen, karkšen sem, tudi zaradi nje. V domovini starodavne kmerske civilizacije sem namreč dozorel v misli, da takšno prepričanje vodi v polno in zadovoljno življenje.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.