Torek, 29. 11. 2011, 13.59
7 let, 2 meseca
Razvojno socialna laž
Odhajajoča vlada je razkrila, koliko je "vložila v razvoj in napredek slovenskega gospodarstva", skozi tako imenovan razvojni denar. Takole piše, s krepkimi črkami: "Država za razvoj Slovenije" in "Vsota: 1.627.834.860,61" evrov. To so veliki denarji. In na voljo nadobudnim podjetnikom! Zakaj torej navdušenci poskušajo dobiti zagonski denar po Ameriki, ko jih pri nas čaka zlati rudnik?
Začel sem gledati seznam nakazil in največji znesek je dobila Nova Ljubljanska banka za dokapitalizacijo, potem SID banka, pa "dokapitalizacija NKBM", da o nekaj milijonov za "SCT d.d.-v stečaju", " Vegrad d.d. v stečaju" in podobnim gonilom razvoja ne govorim.
Predstavnik vlade je omenjal "socialno pravičnost" pri deljenju denarja.
Ojej.
Ni vse tako črno: par milijonov je dobilo tudi podjetje Pipistrel in naivnežu, kot sem, se je zazdelo, da pač to podjetje res tudi kaj razvija – a po spletnih forumih sem lahko prebral vpitje, čemu razvojni denar Pipistrelu, saj so bogati, ne rabijo ga. Naj gre razvojni denar revežem!
Kako? Ljudstvo ne protestira proti razvojnemu denarju za propadle gigante, marveč bi ga celo vzelo tistim, ki dobivajo nagrade na svetovnih tekmovanjih?
????
Zdajle se bom pa osramotil do dna duše: vsa svoja leta menim, da država daje denar za socialo in za razvoj. S prvim pomaga nesrečnikom, z drugim pa sposobnim, da se postavijo na lastne noge, krepko zaslužijo in z davki državi denar vrnejo. Če je le mogoče, zaposlijo nesrečnike in jih snamejo z državnih ramen. Z razvojnim denarjem država postavlja odskočno desko tistim, ki imajo največ možnosti, da davkoplačevalcem največ vrnejo s svojimi uspehi.
Mogoče kje drugje, ne pri nas.
V Sloveniji so razpisi očitno pomešani – mar je mogoče, da ne ločimo med socialnimi in razvojnimi projekti?
Od gospodarjev nikoli ni prišel razvojni denar – kaj pa naj tlačan razvija? Če so kaj dali, so darovali vbogajme, torej v socialne namene. Tega smo navajeni in na ta način znamo izvabljati finance.
Naša ideologija, ki je preživela stoletja, je janzenizem – večno jamranje, trpljenje, pritoževanje, skratka krščanstvo, prestavljeno v tako visoko prestavo, da ga je Cerkev izobčila že leta 1713 – kar je pomenilo, da so janzeniste pregnali iz mest v najbolj zakotne kraje imperijev, torej k nam, kjer so nam postavljali šolstvo.
Otroci so se tako v šoli srečali z umetnostjo in trpljenjem v istem paketu. Po drugi strani pa so od doma vedeli, da šteje le garanje. Tisti, ki ni več delovno sposoben, lahko klone za zapeček, kjer še vedno rad kaj pobrklja, da bi bil vsaj videti koristen – recimo izrezlja frulico, pove zgodbico, zapoje. Kar seveda počne v lastno veselje, torej zastonj. Hranimo ga, ker je nesposobni nesrečnik, mi pa smo dobri ljudje. Le ostati mora na svojem mestu in jamrati, pa bo preskrbljen do smrti.
Nakar se je pojavil Cankar in zabetoniral vse današnje kulturne stereotipe in še precej drugih. Razvil je način parazitskega življenja, prekritega z jamranjem in stokanjem. Njegova pisma so niz pritoževanj nad krivicami in tragedijami, ki so se mu zgodile – si predstavljate, da je pripotoval z Dunaja in ga založnik na postaji ni čakal s kočijo? Strašno.
Mnoge je razvil do konca.
Zamislimo si, da bi zadnjih šestdeset let živeli v sistemu kapitalizma po protestantski etiki – Tavčarja bi nam dajali za zgled, češ, prišel je iz hribov in uspel. Socializem je seveda moral vzeti Cankarja, ki je ostal zlomljen na psihološkem in finančnem področju, "zatiran proletarec", četudi je bilo oboje njegova lastna odločitev.
Razlaga o trpljenju je kot balzam legla na naš janzenizem, prevlečen s cankarjanstvom. Trpljenje, to je ključ! Še pred par leti je pri nas izšla znanstvena knjiga, ki je utemeljevala Teorijo ustvarjalnosti na osnovi trpljenja. Po njej "ne moremo nobenemu človeku zanikati ustvarjalnosti", a vsi ne dosežejo istega trpljenja, saj Najlepše stvaritve človek oblikuje v fazi največjega trpljenja.
In tako dalje.
Kaj takega lahko napiše le slovenski teoretik.
Zidamo in nalagamo na našo fevdalno-janzenistično nadstavbo neumorno, generacijo za generacijo.
Ko sem za doktorat pregledoval tuje študije o lastnostnih umetnikov, sem lahko ugotovil le, da je gmotna preskrbljenost porazdeljena prav tako kot pri drugi populaciji. Za vsakega bogatega umetnika najdemo revnega, z večino na sredini. Trpljenje in siromaštvo, ki naj bi bila nujna za ustvarjanje, sta le slovenska janzenistična fantazma.
Po osamosvojitvi je sistem ostal – le Partije ni bilo več, ki bi presojala, kako in kaj. Razdrobila se je na stranke, ki so potem glede na svoje število sedežev v parlamentu svojim umetnikom delile dobrote dalje. Stanovanja so politikom ljubi umetniki dobivali še do nedavnega, pravzaprav. A kako naj ljudstvu, vzgojenem v egalitarni družbi, s kultom fizičnega dela in zaničljivega odnosa do umetnosti, razložiš, zakaj je nekdo dobil dobroto z državne mize? Nagrada za vrhunskost na področju, ki ga ljudstvo smatra za nepotrebno?
Ah, socialna pomoč, socialni čut, socialni korektiv – to bo pravi odgovor!
Sistem nagrajevanja umetnikov v samostojni Sloveniji je hitro postal sistem socialne pomoči. Država je postavila zgornjo mejo zaslužka, precej nizko, in kdor jo je presegel, ni mogel več imeti statusa umetnika. Živo se spominjam uradnice na ministrstvu za kulturo, ki je pregledovala moje letno poročilo in vzdihnila, "Gospod Mazzini, lani ste malo preveč zaslužili, letos niste več umetnik."
Kako lepo je to leglo na naš mit trpečega nekoristneža! Kulturno ministrstvo se ne ukvarja z razvojem vrhunskih projektov, marveč uravnilovko – torej počne nekaj koristnega!
Včasih sem se razbesnel in par krat prilezel s pritožbami celo do ministrov. Pogovori, v katerih sem sodeloval, vam bodo zveneli povsem običajno, ker jih slišite vsak dan, zato jih preberite večkrat in poskušajte uganiti, zakaj bi se zdeli čudni nekomu, ki ni odraščal v slovenstvu.
Visok uradnik: človek je čisto zapit, brez tega denarja bo umrl!
Mazzini: razumem in mu privoščim. Ampak dajte mu socialno pomoč, ne štipendijo za pisanje vrhunskega dela!
Visok uradnik: kako to mislite, saj nismo ministrstvo za socialo. Kulturno ministrstvo lahko nagrajuje le vrhunskost.
Ali pa pogovor čez nekaj let:
Visoka uradnica: gospod Mazzini, vi ste sposobni, toliko stvari lahko počnete v življenju. Oseba X pa ni taka! On si ne more prislužiti denarja drugače kot s filmom. On ljubi film. Zato mora vsakih par let posneti celovečerec!
Iz let, ko sem tudi sam imel status, se spomnim računanja, kateri mesec moram nehati delati, da ne bom prekoračil norme. Ah, sladkosti socializma! Čudovita egalitarnost, ki obteži noge sposobnih, da bi bila tekma s kruljavimi enakopravna, in to imenuje socialni čut. Čudovit sistem, le ne vem, zakaj je po svetu propadel. Predvidevam lahko le, da bo tudi pri nas zdržal le še nekaj let.
Sposobnemu človeku je težko nič delati v kateremkoli sistemu in tako so začeli nekateri ustanavljati društva, centre, zavode, skratka neprofitne organizacije (v nadaljnjem besedilu zavodi), pri katerih je bistveno, da je stanje konec računovodskega leta čim bolj blizu ničle. Res je treba dobiti čim več denarja, a ga je treba prav toliko tudi porabiti.
Siromaštvo je v teh primerih postalo le računovodska kategorija. Če ste v vseh svojih zavodih, centrih, društvih ... računovodsko dobro podprti, potem ste lahko tudi na svojem osebnem bančnem računu pod postavljeno mejo, torej ste revež oziroma umetnik.
Ko boste naslednjič prebirali o zmagoslavnem branju slovenskih pisateljev na eksotičnih lokacijah, pomislite tudi na to, da je treba včasih pač ostro zvišati stroške, sploh, če se bliža konec obračunskega obdobja. In ni lepšega kot s kulturniškim turizmom.
Pretiravam? Poženimo program Supervizor, ki kaže, koliko denarja so razni zavodi dobili od države od leta 2003.
Vtipkajmo imena, ki so jih ustanovili naši kulturniki, in glejmo: 300.000 evrov, ubogo. 600.000, hm, 1.800.000, opa, in tako dalje.
Vzemimo pod drobnogled zavod, o katerem smo lahko prebrali: "od leta 2003 dobila skupno 2,4 milijona evrov javnih sredstev", torej 300.000 na leto oziroma 25.000 na mesec. Kot je za medije povedal eden od ustanoviteljev "zgolj od dela v zavodu ne moremo živeti."
Ko sem si ogledoval spletne strani, sem opazil tudi evropske zastavice. Torej zavodi dobivajo še tuj denar, ki v Supervizorju ni zabeležen. Mar program Supervizor požene uradnik na ministrstvu za kulturo, preden vam odobri status in prispevke iz proračuna v višini 4.200 € letno?
Ne.
Če bi to izvedel Steve Jobs, bi v svoji prislovični skoposti takoj postal slovenski umetnik.
... in tu moramo spet zastati z novo slovensko posebnostjo: komisija ne bo ocenjevala projekta, marveč avtorja! Slovenstvo je vaška kultura, kjer ni ločitve med človekom in njegovim delom; ostanek fevdalizma. Meščanstvo je izumilo službo in prosti čas, torej tudi ločitev pisatelja od dela.
Skratka, društvo vsako leto sestavi komisijo, ki se v glavnem ukvarja z avtorjem – kategorije prepoznavnost, odmevnost, vrhunskost. Komisija točkuje, pravilnik je vedno bolj zapleten, hkrati pa čuden: nagrada za najboljšo slovensko dramo je vredna 10 točk, za najboljši filmski scenarij 0. In tako dalje.
Vse izmerjeno, vse točkovano, čista znanost, torej.
Kar pa omogoči zanimivo posebnost: tisti, ki je dobil vse nagrade, bo vedno odlično točkovan, četudi bo predlagal še tako kilav projekt. Financiranje projektov se je spremenilo v dosmrtne letne rente.
Preberite seznam slovenskih literarnih nagrad na Wikipediji. O, koliko jih je! Seveda, kdo pa brani kateremkoli zavodu ustanoviti svojo nagrado, ki si jo potem člani izmenično podeljujejo. Tuje nagrade ne štejejo pri točkovanju, kar prispeva k domačnosti: nagrada, ki ste jo dobili iz prijateljeve roke v dnevni sobi, je res pomembnejša kot nagrada na tujčevi dlani, recimo Nobelova, ki po točkovniku sploh ni vredna nič.
Kdo pa vam brani imeti prijatelje le v eni sami državi? Z njimi lahko takoj ustanovite mednarodno nagrado!
Ko smo že ravno pri nagradah, temu ključnemu elementu ocenjevanja avtorjev, gotovo iz tujih medijev poznate strašne drame, ki spremljajo izbiro žirij, ugibanja, teorije zarot in podobno.
Pri nas je stvar bolj kultivirana, celo plemenito umirjena. Glavni stebri pisanja so proza, poezija in kritika. Letos je nagrado za prvo podeljevala žirija s Petrom Kolškom, za drugo žirija s Petrom Kolškom in za tretje žirija s Petrom Kolškom. Kdor je katero od teh nagrad prejel, je lahko zaprosil za vstop v Društvo slovenskih pisateljev, kjer je njegovo vlogo pazljivo preučila žirija s Petrom Kolškom in seznanila upravni odbor s Petrom Kolškom.
Poleg teh nagrad so daleč najpomembnejše nagrade Prešernovega sklada, ki ga vodi Jaroslav Skrušny in jih je letos točkovala žirija Društva pisateljev z Jaroslavom Skrušnyjem.
Bodo pogledali po na spletu dostopnih virih in izločili tiste, ki debelo služijo s svojimi zavodi?
Ne.
Lastnike podjetij z visokimi dobički?
Ne.
Mogoče lastnike krepkih nepremičnin?
Ne.
Dobro, pa kaj je potem v Sloveniji kriterij bogastva?
Takole: upravni odbor je hotel, da se "v bodoče izloči redno zaposlene avtorje."
Spet sem pomislil, da sem se znašel v zlatih letih socializma – bogat je tisti, ki ima redno službo?!?! Status umetnika država podeljuje za tri leta, kdo od zaposlenih v gospodarstvu je lahko trdno prepričan, da bo imel službo še jutri, kaj šele čez nekaj let?
Upravni odbor sestavljajo Milan Jesih, Mitja Čander, Milan Dekleva. Peter Kolšek. Feri Lainšček, Tone Partljič, Tone Peršak, Marko Sosič, Lucija Stupica, Milan Vincetič in Jani Virk. In ta zveneča imena si niso mogla spomniti boljše definicije bogastva kot redno službo?!?!?
Kot je povedal predsednik društva Milan Jesih: "Gre za dva principa. Eden je socialni, eden pa se naslanja izključno na kakovost in očitno je lani nekoliko prevladala prva struja."
Na upravni odbor sem takoj naslovil e-pismo in jih opozoril, da je po mojem mnenju povsem protipravno, da razpis za umetniške stvaritve, torej projekte, spremenijo v socialne podpore. Seveda se društvo lahko odloči in ves denar nameni pravim siromakom, vendar naj to tudi pove – ne pa da ga maskira v vrhunskost, ustvarjanje in kar je še podobnih izrazov.
Društvo pisateljev je naročilo pravno mnenje in ga tudi plačalo – pravniki so pritrdili mojemu mnenju. Član strokovne službe, zadolžen za poslovne zadeve, Saša Jovanovič, me je obvestil, da so predlog dvajsetih zavrnili, status prijavitelja ne bo vplival na točkovanje.
Na letošnjem razpisu je bila moja "vrhunskost" (smešen mi je ta izraz, moram ga pisati v narekovajih, četudi ga društvo ne) ocenjena še slabše kot sicer, celo rekordno slabo ne le na moje rezultate, marveč tudi glede na vse ostale (recimo 5 točk od 55 možnih, rekord vseh časov).
Šel sem brat pravilnik.
In glej, glej, letos so dodali člen 4c, ki pravi, da tistim, ki nimamo statusa, odštejejo 10 točk.
Torej tisto, kar so društvu pravniki povedali, da ne more in ne smeti biti kriterij, so vodilni društva mirno vtaknili skozi zadnja vrata v kategorijo "vrhunskosti".
Podlo. Pokvarjeno.
Ne maram, da mi lažejo in se smehljajo zraven. Zato sem se tisti trenutek odločil izstopiti.
Ker sem vedel, da to v društvu nikogar ne gane, sem potegnil še skrajno potezo: ne bodo več dobivali mojih 0,5 odstotka dohodnine.
Kakšno povezavo ima redna služba z vrhunskostjo pisanja? Mar ne bi bilo bolj zanimivo, če bi postal najbolj vrhunski slovenski pisatelj tisti, ki bi prvi zbral vse sličice s Smrkci?
Zanimalo pa me je, kaj poreče komisija (Tatjana Kokalj, Jaroslav Skrušny, dr. Igor Saksida, Karolina Kolmanič in France Vurnik). Kakšna priložnost za pomisleke in razprave – pa nič. Komisija je le preverila, če avtorica mogoče ni v službi in jo visoko ocenila.
Nisem si mislil, da bom doživel padec v skrajni, že robotski birokratizem: Društvu slovenskih pisateljev je celo pisateljev jezik manj pomemben od njegovega statusa!
Ker sam poznam kar nekaj tujcev, ki živijo pri nas in pišejo, hkrati pa nimajo redne zaposlitve, bodo lahko zaprosili tudi oni. Dajmo malo pretiravat in potegnimo misel do logične izpeljave: če se to razve, bo Slovenija postala za pisatelje brez služb tisto, kar je Amsterdam za kadilce trave – raj! Ne bo jim več treba "kelnarit" v beznicah v Berlinu ali Los Angelesu, mirno bodo pisali v Sloveniji! Ne samo da smo socialno čuteči do svojega plemena, kot bi rekel Šalamun, marveč do celega sveta!
Ampak potem bo prvi (ustanovitelj zavoda z 25.000 evrov na mesec) psoval drugega (1.500 evrov), da je prodana duša, kapitalist, materialist, mahnjen na denar (naštevam le očitke, ki so jih navrgli meni) in da ga je treba dodatno usekati po žepu. Tako bo drugi (1.500 evrov) plačal dvojno članarino Društvu pisateljev, njegovo delo bo manj vrhunsko, prepovedali mu bodo sodelovanje na razpisih in tako dalje.
A najbolj zabavno šele sledi: zavod gospoda 25.000 bo organiziral prireditev in povabil nastopati gospoda 1.500. Ko bo ta vprašal, če dobi honorar, bo gospoda 25.000 skoraj kap – kaj, vi, v redni službi, hočete honorar od nas, ki nas podpira država?!?!?
Skratka, pri nas imamo državne zavode in one druge, "alternativne", "neodvisne" – oboje pa povsem financira država. Kje je potem razlika?
Zdaj mi je jasno, zakaj sem svoje romane tipkal na najcenejšem kitajskem klonu, medtem ko sem videl "socialno ogroženega" izpolnjevati obrazce na najdražjem macu – jaz moram stroške nižati, on pa višati. Ker svoj denar pri-delam, on pa ga pri-prosi (in ga mora zapraviti do konca leta).
Za povrh tisti v redni službi odda 8 ur cesarju, uro ali dve se vozi tja in domov, utrujen potem lovi za pisanje koščke čudnih nočnih ur ali vstaja prej. Če hoče napisati roman, bo moral vzeti neplačan dopust, torej točno tisto, čemur so štipendije namenjene.
In ja, tudi sam sem bil svobodnjak in mi je jasno, da v statusu ni ne dopusta in tudi bolniške ne zares; a oboje, služba ali status, bi moralo biti osebna odločitev, ne pa kriterij vrhunskosti!
Vsak, ki mi napiše e-pismo in dokazuje, kdo je večji bogataš, je nasedel razpravi, ki je ne bi smelo biti – čas je, da se pomaknemo k debatam o kakovosti, sploh, če je na voljo denar, ki naj bi vrhunske projekte podpiral. Tako pa drug drugemu dokazujemo, kdo je večji revež. Sramota.
Razlog spet tiči v zgodovini: pod tujo oblastjo ljudstvo denar davkoplačevalcev pač pojmuje kot nekaj, kar je okupatorjevo in se nam je posrečilo upleniti, da si po mili volji natrpamo žepe. Ko so polni, nas seveda za reveže prav malo briga, spreleti pa nas strašna misel: kaj, če preostanek denarja namenimo sposobnim? Saj bi nas lahko zasenčili! Zato se v nas zbudi srce sester usmiljenk in denar damo socialno ogroženim, še najraje zapitim, za katere vemo, kako ga bodo porabili. Skratka, financiramo tiste, ki nam niso nevarni.
Lahko iz samih nelogičnosti sestavimo razumno teorijo? Kaj, če je v društvu neka klika tako močna, da je hotela še pred krizo v javnem sektorju in pred zmanjševanjem denarja za kulturo naslednje leto še bolj učvrstiti svoj položaj? V tujini najuspešnejši slovenski pisatelji so povečini v redni službi (zanimivo, mar ne?), kaj, če bi jim pristrigli peruti?
Če so pravila pisana na kožo, nenadoma postane vse jasno – nič več ni trapastega v tem, da filmski scenarij ne šteje, če ga tisti, ki postavlja pravila, ne piše. Ugledne tuje nagrade tudi ne štejejo, ker jih niso nikoli dobili. In tako dalje.
Če sestavite peticijo, v kateri je omenjen "socialni čut", ni Slovenca, ki je ne bi podpisal. Kar mi ostaja skrajna uganka: kako nismo po dveh desetletjih samostojne države že ugotovili, da izrazi "poštenost", "pravičnost", "socialni čut" in podobni napovedujejo le nateg. Medtem ko z eno roko podpisujete, se z drugo čvrsto primite za denarnico.
Ker pa ste že ravno krenili, se ne zaustavljajte – postali ste že tako pomembni, da lahko občino ali državo zaprosite za prostore in dobili jih boste. Tudi sezidali vam bodo kaj, saj smo narod gradbenikov, vsak izgovor za mešetarjenje z zemljišči nam prav pride. Z betonom dobite tudi zoprno obveznost, imenovano vsebina – morali boste organizirati razne prireditve ali predstave, a na srečo se vam ne bo treba truditi. Prijateljski krožek vas bo hvalil po medijih, kar zadostuje. Edina zoprna izkušnja tako ne doleti vas, marveč avtorje in sodelavce, ki jih povabite k projektu: trudijo se in trudijo, naredijo najbolje, potem pa se zgodi en nastop ali dve predstavi in to je to. Ministrstvo za kulturo dobi potrdilo, da ste izvedli dogodek, en (1) komad, in je zadovoljno. Vprašati za število gledalcev ali bralcev se kultiviranemu človeku ne spodobi. Ne govorim o zabavljaštvu, to bo vedno našlo množice in dobro živelo; a zgolj gledanje v lasten popek pa tudi ni cilj umetnosti.
Najlepše pri tem je, da vam je nerodno samo prvo leto. Nakar možgani klonijo pred vsemi pohvalami, ki si jih neprestano izmenjujete s prijatelji, in pod visokim številom točk, s katerim vas zasipajo državne komisije. Uvidite, da ste zares genij. Denar začnete užaljeno terjati, saj bi narod brez vas propadel.
Pri tem pa se vse zgledno odvija po načelu, ki javno opraviči vsako svinjarijo, načelu "socialne pravičnosti". Skratka, v Sloveniji ne moremo imeti niti enega razpisa, da ne bi prevladal "socialni čut".
Ne ločimo med subvencijo (podporo) in vlaganjem v nastanek nečesa novega. Družba enakosti najbolj sovraži enakopravnost. Ker, če smo enakopravni, lahko sposobnim uspe, in potem ne bomo več vsi enaki.
Naš "socialni čut" ni drugega, kot negativna selekcija, s katero tlačimo sposobne. Če vzamemo le eno samo ubogo postavko iz seznama državnega razvojnega denarja, NLB in 250 milijonov – če bi podelili po milijon inovativnim podjetjem, bi imeli 250 možnosti, da se denar začne vračati. Iz NLB ga ne bo nazaj. Če pomislimo na 300.000 evrov letnega nakazila enemu samemu kulturnemu zavodu z neizrazitimi rezultati, saj bi za ta denar lahko prevedli vse romane, kar jih je v enem letu napisanih! Naj potem tistih sto avtorjev dokaže, da so jih pošiljali po svetu in lovili agente – slovenska literatura bi v trenutku postala končno prodorna.
Zato je slovenska literatura v tujini tako slabo prisotna: kdor doma vleče visoke dotacije, bo hodil v tujino počivat, ne pa delat. Povejmo jasno in glasno: domač model je za tiste, ki ga obvladajo, hudimano donosen. Hkrati pa podeli toliko drobtinic naokoli, da se splača tudi najmanj iznajdljivim.
Nakar pred vsakimi volitvami najglasneje o političnih zamenjavah vpijejo ravno tisti, ki jih je nastavila politika. Bljak.