Primer Šami: pravičniški um proti pravni državi

Vsak sebe vidi v sedlu visokega konja etike in morale, drugi strani pa očita, da brodi po blatu pokvarjenosti. Razprava z drugo stranjo, ki nima niti najmanjšega občutka za usodo človeka, sploh ni mogoča. In tudi razprava z drugo stranjo, ki nima niti najmanjšega občutka za usodo naroda, sploh ni mogoča. Pravičniški um slepi in povezuje.

Pravičniški um

Afero sem opazoval iz tujine in vse je bilo natanko kot iz knjige "Pravičniški um" Jonathana Haidta. Na Haidtovo teorijo moralnih temeljev sem se že velikokrat skliceval, prvič v govoru na Dragi 2012 (vir). Kaže, da se bo treba še večkrat. Tako dobro, kot ta pojasnjuje spopade med Slovenci, ga nobena. Pojasnjevati jih velja znova in znova tudi zato, ker poznavanje mehanizmov nesoglasij deluje kot nekakšno cepivo pred njimi. Bolezen se sicer vseeno pojavi, nima pa tako hudih posledic.

Ponovimo. Ljudje se odločamo intuitivno, po občutku, zgolj izjemoma uporabimo razum – največkrat le zato, da pojasnimo oziroma zagovarjamo odločitev, ki smo jo že bili sprejeli intuitivno. Bralci te kolumne sami pri sebi veste, ali želite, da bi Ahmad Šami ostal v Sloveniji ali da ga izženejo. To ste vedeli prvi trenutek. Ves svoj poznejši miselni napor ste vložili v zagovarjanje in pojasnjevanje te odločitve. Sebi, ker hočete o sebi imeti dobro mnenje. In drugim, ker hočete, da imajo drugi dobro mnenje o vas. Dolge sestavke, v katerih so avtorji svojo dobroto signalizirali okolici, smo ta teden brali v tisku in na internetu.

Intuitivne odločitve ne sprejemamo po kriteriju, kaj bi bilo bolj pametno – npr. izboljšati demografsko sliko Slovenije za eno mlado sirsko družino ali (na drugi strani) znižati stroške proračuna za vzdrževanje ene migrantske družine. Sprejemamo jih glede na to, kaj se nam zdi bolj prav. Občutek za prav in narobe naslonimo na vrednote oziroma po Haidtu na moralne temelje.

Njegova teorija govori o šestih moralnih temeljih, v naši zgodbi imata vlogo dva: tisti za skrb in tisti za pripadnost skupini. Pripadni Sloveniji in Slovencem bi Šamija izgnali. Skrbni za sočloveka bi mu omogočili, da ostane v državi.

Grški jogurt: vsi različni, nekateri enakopravni 

Ahmad Šami: pripadni Sloveniji in Slovencem bi ga izgnali, tisti, ki jih skrbi za sočloveka, bi mu omogočili, da ostane v državi. Foto: Ana Kovač

Kaj je prav?

Tamaš Sedlaček je napisal celo knjigo o tem, kaj je v ekonomiji prav in narobe in nekako prišel do – čez palec – ugotovitve, da se v ekonomiji splača delati tako, kot je prav. Torej pošteno. Spregledal pa je, da je zveza med tem, kar je ekonomično, in med tistim, kar je prav, drugačna. Prav se nam zdi tisto, kar je našim prednikom skozi veke evolucije omogočilo preživetje njihovih genov.

Prav je tisto, kar se je nekoč ekonomsko izplačalo. Evolucijska psihologija potrjuje, da se človek ne rodi kot nepopisan list papirja, na katerega lahko inženirji družbe vtisnejo karkoli, ampak pride na svet z nastavki za moralne občutke. Z vzgojo je mogoče nanje nekaj vplivati, ni pa jih mogoče izbrisati.

Naši predniki so preživeli, če so skrbeli drug za drugega. Če so si npr. znotraj plemena delili hrano. Od tod izvira občutek za skrbnost. Več ga imajo ženske, da bi skrbele za otroke in sorodstvo. Seveda pa je ta občutek mogoče usmeriti tudi v neznance in hišne ljubljenčke. Ženske z mačkami (cat ladies) so med najbolj gorečimi skrbnicami za neznance.

Naši predniki so preživeli, če so pazili, da njihove dragocene hrane niso jedli tujci; če so varovali meje teritorija, kjer je njihovo pleme lovilo živali in nabiralo hrano. Od tu izvira občutek za pripadnost "svojim". Tudi ta je "človečen".

Bolj izrazit je pri moških. Ker ne živimo več v plemenih in ker meje teritorija varujejo za to poklicani profesionalni policisti in cariniki, moški to svojo pripadnost usmerijo npr. v nogometni klub, politično stranko, državo, narod.

Družbeni mediji in program za nežno pranje 

Morala povezuje in slepi

Moralni temelji, to Haidt večkrat ponovi, slepijo in povezujejo. Zagovorniki azila so slepi za argumente druge strani. Skupno prepričanje o nekem prav, o "človečnosti", jih povezuje v trdno skupnost, ki si med seboj pritrjuje in izključuje vse tiste, ki vrednote skrbnosti niso nekritično povzdignili nad vse preostale. Dobri, človeški ljudje naj bi bili tisti, ki skrbijo za sočloveka – begunca.

Enako delujejo intuicije tudi na drugi strani. Postavljanje vrednote pripadnosti slovenstvu daleč nad vse preostale jih povezuje med seboj in slepi za vse druge argumente. Dobri, človeški ljudje da so tisti, ki jih skrbi za svoj narod.

Do tule sem se trudil biti do obeh strani popolnoma simetričen. To ste mi zagrizeni pripadniki ene in druge strani zamerili, ker vam je vendar jasno, da je vaša stran drugačna, boljša. Očitali mi boste, da relativiziram domoljublje.

In druga stran, da relativiziram človekoljubje. Nekaj od tega ste postavili visoko nad drugo. Tudi to je naravnost iz Haidtovega učbenika. Ampak tudi povsem objektivno čisto simetrične stvari niso.

Haidtove raziskave so pokazale, da je moralni temelj skrbi približno enako izrazit pri ameriških demokratih in pri republikancih. "Desni" temelj pripadnosti pa je bistveno bolj razvit pri republikancih in veliko manj pri demokratih.

To pomeni, da imajo republikanci oziroma, če poenostavimo, ljudje "desnega" prepričanja večjo sposobnost razumeti drugo stran in zato dolžnost iskati konsenz. Pogojno "levim" je domoljubje nekaj nerazumljivega. Da domoljube zmerjajo z domoljubci, zato ni toliko znak zlobe kot prikrajšanosti za razumevanje.

V civilizirani družbi smo tisto, o čemer se glede prav in narobe strinjamo, zapisali v zakone. Kadar med dvema – v tem primeru Ahmadom Shamiehom in državo – nastane spor, o tem ne odloča intuicija ljudi, tudi ne intuicija kakšnih modrecev, tudi ne ulica, ampak sodišče. Foto: Ana Kovač

Civilizacijski red

Iz obeh primerov sledi vprašanje, ali so občutki za prav in narobe, ki so jih naši predniki lovci in nabiralci oblikovali v zadnjem milijonu let, še primerni za današnji čas. Po eni strani je vprašanje brezpredmetno. Teh občutkov ne izbiramo, z njimi smo se rodili. Ne gre za to, ali so primerni ali ne, ampak kako z njimi živeti in kako živeti z razlikami in kako živeti v položajih, ko se usmerijo nekam, kjer nimajo več izvirnega smisla. Družba bi naredila pametno, če bi jih usmerila tako, da bi bilo dobro.

Ampak ta argument je samega sebe ugriznil v rep: prav se nam zdi tisto, kar smo prinesli na svet. Enim se bo zdelo prav biti "človečen", drugim pa biti "domoljuben".

Rešitev je drugje. V civilizirani družbi smo tisto, o čemer se pri prav in narobe strinjamo, zapisali v zakone. Kadar med dvema – v tem primeru Ahmadom Šamijem in državo – nastane spor, o tem ne odloča intuicija ljudi, tudi ne intuicija kakšnih modrecev, tudi ne ulica, ampak sodišče. Okvir pravne države v takih konkretnih položajih ljudstvo prikrajša za to, da bi bili lahko dobri ali da bi se jim očitalo, da so slabi, ali da bi sprli, kdo je kdo. V imenu ljudstva odloča sodišče, racionalno, po pravu, ne po občutku iz kamene dobe.

V tem konkretnem sporu je sodišče odločilo. Ne eno, zadeva je šla prav do najvišjega evropskega sodišča. V civilizirani družbi bi to moralo zadostovati.

Spodkopavanje avtoritete sodišč, ki se dogaja na robu tega primera, pomeni demontažo civilizacijskega reda, ki smo ga oblikovali ravno zato, da nas ne bi vodili davni instinkti in da bi, čeprav različni ljudje, lahko delali in živeli skupaj. Da imajo ljudje take in drugačne občutke, je povsem naravno. Da jih politika in mediji razpihujejo, namesto da bi jih mirili, pa neodgovorno.

Dvakrat neodgovorno pa je, da red spodkopavajo s položaja nekakšne brezprizivne moralne vzvišenosti, pa naj bo v ozadju človekoljubje ali pa domoljubje.